S perspektive slovenskega navijača, selektorja in/ali rokometaša je zgražanje razumljivo. Slovenska reprezentanca ima namesto štirih točk na svojem računu le eno, ker se te prenašajo v drugi del tekmovanja, to pomeni občutno slabše izhodišče v lovu na polfinale.

A fokus ni pravilen - pod drobnogled bi morali vzeti sam rokomet, ne sodnikov. Slabe sodnike ali, bolje rečeno, slabo sojenje srečamo v precej športih, tudi v tistem, s katerim se rokomet zgolj spogleduje (nogomet), in tistem, ki bi ga v popularnosti rad prehitel (košarka), a mu to očitno še dolgo ne bo uspelo.

Osnovni problem so pravila, ki že leta slovijo po svoji ohlapnosti. Najbolj znameniti primer je gotovo dolžina napada, ki v primerjavi s košarko ni časovno omejen. Večkrat smo že videli počasno tkanje napada, ki se je raztezal tudi čez minuto, ob koncu tekem (ko ena ekipa lovi drugo) pa sta sodnika dvignila roki v zrak tudi krepko hitreje od pol minute.

Sodniki (in delegati) imajo enostavno preveč moči. Rokomet spada med kontaktne ekipne športe, pogosto ruvanje in iskanje ugodnega prostora lahko en sodniški par dosodi za ekipo A, drugi pa za ekipo B in – kar je najbolj ironično – oba imata lahko prav. Pravilnik na 100 straneh prepoveduje številne "načine obrambe" (vlečenje za žogo, izbijanje žoge iz roke, odrivanje, udarci s komolcem, zaletavanje v igralca ...), a marsikatera akcija je v resnici že reakcija in težko je popolnoma objektivno dosoditi, kdo je storil prekršek in kdo bi moral biti kaznovan.

Pravila so le en del problema, drugega predstavlja okostenela krovna rokometna organizacija, na kar ob zadnjem zapletu skušajo opozoriti v slovenskem taboru. "V prvi vrsti želimo zaščititi integriteto rokometa. Enkrat je dovolj, treba je počistiti Avgijev hlev. Ali je v evropskem rokometu dovolj nezadovoljstva? Med klubi ga je kar precej. Sami ne bomo dosegli ničesar. Prepričan sem, da se je sposobna oblikovati koalicija, ki bo zahtevala spremembe v dobrobit športa. Prišel bo čas, ko bo treba reči bobu bob in nekaj spremeniti, da se bo ta šport razvijal še naprej," je bil v torek zvečer odločen generalni sekretar slovenske zveze Goran Cvijić.

Poglejmo svetovna prvenstva. Natanko dve tretjini gostiteljev svetovnih prvenstev sta se prebili v polfinale. In od tega vseh zadnjih sedem gostiteljev (na turnirjih, na katerih nastopa 24 ekip)! To seveda ni nikakršen dokaz o sodniških napakah ali morebitni podkupljivosti, ampak ta podatek gre z roko v roki z željo mednarodne organizacije, da gostitelj ne izpade že na samem začetku turnirja. V ohlapnem sistemu je to lažje doseči. Zadovoljna je organizacija, zadovoljni so organizatorji, zadovoljni so domači navijači, nekaj jeze je le v državi, ki naj bi bila ogoljufana. 'Ni panike, tudi vi boste gostili turnir,' v tistem trenutku najbrž ni najbolj spretna tolažba.

In same slovenske grožnje o protestnem odhodu, kar bi bila zgodovinska poteza? Seveda je eno razmišljati daleč stran, drugo pa to doživljati na parketu, a nikakor ne gre mimo zavedanje, da ima taka poteza lahko dolgotrajne posledice. Ne le za trenutne reprezentante, ampak kazen nenastopanja lahko udari tudi po mlajših selekcijah (nihče natančno ne pozna potencialnih kazni, kar je le še eden od obrazov rokometa). To je hudo breme in velika odgovornost.

Najpomembnejše spoznanje, ki je žal ostalo v senci vsega dogajanja: slovenska rokometna reprezentanca je na tem turnirju prikazala zelo dobro igro, pokazala je, da lahko premaga vsakogar. In s to popotnico je treba iti naprej. Nenavadni in podaljšani razplet tekme z Nemčijo je treba pretvoriti v dodatno motivacijo.