Minevata dva tedna, odkar je najbolj uspešna slovenska biatlonka Teja Gregorin stopila pred novinarje in prebrala sila kratko izjavo, v kateri je sporočila, da je v dopinškem postopku in v času preiskave ne bo komentirala dogodkov. Hkrati se je še iskreno opravičila vsem, ki jih je s svojim ravnanjem prizadela.

1. pogled: presenečenje in naši niso krivi
Večina javnosti je bila precej presenečena, kar je povzel zdravnik, športni komentator in eden najbolj glasnih nasprotnikov dopinga Andrej Stare: "V Sloveniji je odpor proti dopingu relativno nizek. Vedno smo znali objokovati naše športnike, ki so jih ujeli pri dopingu. Pri tujih športnikih bi pa kar s kladivom po njih. To je pa druga kategorija." Ta pogled je bil morda še najbolj očiten pri primeru Jolande Čeplak, ki je navduševala v teku na 800 metrov, medalji je osvojila na evropskem prvenstvu in olimpijskih igrah, še vedno pa je svetovna dvoranska rekorderka. Ko so jo leta 2007 ujeli na dopingu in izrekli dveletno prepoved nastopanja, je bila domača javnost presenečena in presunjena. V znak podpore so jo poslušalci Vala 202 celo izglasovali za ime tedna. Tudi v primeru Gregorinove je bilo precej presenečenja, a morda malo manj empatije, saj se je dobitnica brona iz Sočija opravičila in ni nakazovala, da bi šlo za splet naključij.

2. pogled: goljufija in kraja
Vrhunski šport se je že zdavnaj premaknil iz položaja, kjer se tekmuje za čast in slavo v jasno polje, v katerem šport ni nič drugega kot dobro zasnovan posel, v službo, v kateri se pretakajo številni milijoni ne le za samega športnika, ki tekmovanja konča na prvem mestu, ampak za široko skupino ljudi, na čelu s sponzorji in investitorji. Kdor (z dopingom) goljufa, tako pravzaprav krade zaslužek nekomu drugemu, nekomu, ki je tekmoval pošteno. Tako meni tudi športni novinar Jurij Završnik: "Vsak vnos substanc, ki ti daje prednost pred drugimi, domnevno nedoipingiranimi športniki, je goljufija - enaka kot bi goljufal v službi ali kje drugje. Ni samo moralno sporno, ampak tudi kaznivo dejanje, saj si v tem primeru oropal nekoga drugega za znatna finančna sredstva, ki bi jih dobil recimo s kolajno (primer Marije Šestak). Vse dopingirane športnike je treba za vedno izključiti iz športa in jim vzeti vse rezultate za nazaj in naprej ter jih kazensko in finančno preganjati."

3. pogled: odločajo ljudje z interesi
Spremljevalci zgodbe o dopingu včasih dobijo občutek, da je vse skupaj zgolj lov na čarovnice. Da naj bi bil dopingiran relativno velik delež športnikov, ustrezne službe pa ujamejo in kaznujejo zgolj peščico. Ne le, ker so tisti najbolj izmuzljivi vedno korak pred lovci, ampak ker določenim panogam pač ustreza, da njihov šport kroji markantni tekmovalec, ki serijsko osvaja medalje in s svojo karizmo tudi omogoča, da tok denarja ne usahne. Upokojeni novinar Vito Divac doping tako vidi kot tehnično oviro: "Vsi pripomočki, ki izboljšujejo dosežke, kondicijo in pripravljenost so načelno doping. Hitro se znajdemo na tanki liniji, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Pred 15 leti so vsi govorili, da je doping zdravju škodljiv, kolesarje so kaznovali s 14 dnevno prepovedjo nastopanja, če so imeli povečan hematokrit. Takrat je bila tema samo zdravje. V sodobnem športu pa govorimo o goljufiji. O tem določajo ljudje, ki imajo velik interes, imajo zaslužek in oni odločajo, kje je meja."

4. pogled: sporen je sistem in ne športnik
Morda najbolj radikalen pogled pa imajo tisti, ki krivdo športnika (skoraj v celoti) prenesejo na sam vrhunski šport oziroma njegovo organiziranost. Pri nas je eden najbolj glasnih filozof športa Milan Hosta, ki se sprašuje, od kje pa dobijo športniki doping: "Kdo to ponuja? Pa testiranje vzorcev za toliko let nazaj sploh zdrži znanstveno in pravno sito? Z bojem proti dopingu, ki je simptom neke druge resne družbene bolezni, športna institucija hodi po robu in gre celo preko, saj športniku vzame temeljne človekove pravice in ugrabi njegovo telo, ki ga kot talca potem uporabi proti športniku samemu."

Kaj torej z dopingom? Vprašanje dopinga je brez dvoma povezano z zdravjem. Zelo znan je primer britanskega kolesarja Toma Simpsona, ki je pred pol stoletja umrl na Dirki po Franciji, obdukcija pa je pokazala, da je bil poln prepovedanih poživil. Ta dogodek je imel brez dvoma velik poriv pri preganjanju dopinga v tem športu. A enačiti doping z mejo zdravega in nezdravega v športu preprosto ne zdrži. Vrhunski šport nikoli ni bil zdrav. Nemalo športnikov po koncu kariere boleha za številnimi kroničnimi boleznimi, ki so nastale kot posledica neskončnega (nenaravnega) ponavljanja istih gibov leta in desetletja. Telovadec Sašo Bertoncelj je tako priznal, da praktično ne opravi več treninga, ki ga ne spremlja bolečina. In ta ostaja tudi po treningu.

Doping kot merilo niti ne zdrži v kontekstu (ne)enakopravnosti tekmovalcev. Če si še bolj želimo enakopravne pogoje za vse udeležence (naj zmaga torej res najboljši), tega (na srečo) ne bomo nikoli dosegli. Ljudje smo si različni in imamo različne talente (poglejmo le razmerje med belopoltimi in temnopoltimi atleti, ki so v teku na 100 metrov prebili mejo desetih sekund), prav tako pa imajo športniki različne pogoje pri ukvarjanju s športom. Ti se razlikujejo od finančnih pogojev (ki vplivajo na kakovost treningov in opreme) pa do samega dejstva, kje si rojen (nekatera okolja otroke usmerjajo v neki šport; druga okolja v popolnoma drugega).

Goljufija? Brez dvoma, doping je goljufija, ki večrazsežnostno vpliva na usode številnih ljudi (zmagovalce, poražence, spremljevalce in ne nazadnje na gledalce). A s prstom pokazati samo na športnika in hkrati podpirati sistem, ki omogoča take ekscese, je najmanj licemersko.