Množice Venezuelcev se še vedno poslavljajo od predsednika Huga Chaveza, ki je pred natanko tednom dni izgubil dveletni boj z rakom.

Ko je sredi decembra pred ponovnim poletom na zdravljenje na Kubo pomahal sodržavljanom in poln bojevitega optimizma zapustil venezuelska tla, si najbrž nihče v državi ni predstavljal, da ga zadnjič vidijo v javnosti in da ne bo zmogel še četrtič priseči

kot predsednik. Za svoje številne privržence sodobni Robin Hood, za politične nasprotnike pa navaden diktator, ki je državi vladal 14 let.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

El Comandante je bil otrok venezuelskega podeželja in predan katoličan, navdušenec nad bejzbolom in izšolan vojak. Leta 1992 mu je spodletel državni prevrat in za dve leti se je znašel za rešetkami. Vrnil se je še trdneje odločen, da bo svojo ljubljeno državo popeljal na drugačno pot. S politiko, temelječo na revolucionarnih idejah svojega velikega vzornika iz 19. stoletja, južnoameriškega borca za neodvisnost, revolucionarja Simóna Bolívarja, in kubanskih revolucionarjev Che Guevarre in Fidela Castra, je hotel v Venezueli uveljaviti demokratični socializem, socializem 21. stoletja, kot ga je poimenoval. Bil je oster nasprotnik neoliberalizma in predvsem ameriške politične nadvlade. Ker so se v 90. letih razmere v Venezueli močno zaostrile, je izjemnemu govorcu in populistu sodržavljane uspelo prepričati, da je čas za spremembe. Po letu 1998 se je vpliv karizmatičnega, populističnega in prepirljivega Chaveza le še širil. Dobil je kar štiri tekme za predsedniški položaj, zadnjo oktobra lani, a januarja zaradi bolezni že ni zmogel priseči kot predsednik.

V 14 letih vladanja je dodobra prekvasil tako Venezuelo kot celotno Latinsko Ameriko. Revnejši sloji so ga oboževali, nekateri skoraj celo po božje častili, kar se kaže tudi v teh dneh žalovanja, ko se je od njega poslovilo že več milijonov Venezuelcev. Častili so ga, ker jim je s pomočjo naftnih dolarjev (Venezuela je ena glavnih svetovnih izvoznic nafte, ima pa tudi največje svetovne zaloge odkrite nafte) omogočil boljše življenje (število revnih je prepolovil), šolanje, zdravstveno oskrbo … S pomočjo nafte in ostro protiameriško retoriko si je pridobil močan vpliv tudi v celotni Latinski Ameriki, kjer se po njem zgledujejo številni levičarski politiki. Kubanci pa ga lahko tako rekoč štejejo za svojega rešitelja, saj je začel otok oskrbovati z nafto in je postal glavni zaveznik Castrovega režima po razpadu Sovjetske zveze in umiku Rusije z otoka. Čeprav je Chavez slovel po svojih protiameriških tiradah (predsedniku Georgu W. Bushu je prilepil celo ime hudič), pa je naftni posel z Američani lepo cvetel. Venezuela je namreč največji dobavitelj nafte ZDA, v tej severnoameriški državi pa ima celo več kot 30.000 bencinskih črpalk. Po besedah venezuelskega odpravnika poslov v Sloveniji Nestorja Lopeza Martineza, Chavez nikoli ni gojil protiameriške politike. Nasprotoval je le politično-vojaški eliti ZDA, ki je želela širiti svoj vpliv na Zeleni celini. Kot dokaz, da je imel do navadnih Američanov prijazen odnos, je omenil, da je Venezuela lani že sedmo leto zapored dostavila zastonj nafto 2 milijonoma revnih prebivalcev ZDA.

Medtem ko so ga revni oboževali, pa sta srednji in zlasti višji sloj venezuelske družbe v njem videla navadnega diktatorja, ki je v svojih rokah zbiral vedno več politične moči. Do opozicije je bil izredno trd, korenito je omejil svobodo medijev, tuje investitorje pa je iz Venezuele pregnal s svojimi posegi v gospodarstvo, zlasti z nacionalizacijo glavnih gospodarskih sektorjev v državi. Čeprav je z dohodki od nafte financiral številne socialne projekte in je država dosegala gospodarsko rast, pa so nekatere druge latinskoameriške države v istem obdobju dosegale še višjo gospodarsko rast in to kljub temu, da nimajo nafte. Tudi Chavezov socializem je pokazal že znane slabosti, neučinkovitost gospodarstva in preveliko moč ideoloških parol. V državi so se razbohotili visoka inflacija (okrog 30 %), brezposelnost, korupcija in kriminal.

Njegova smrt je s svetovnega političnega zemljevida odnesla enega najbolj prepoznavnih pa tudi vplivnih političnih voditeljev in po mnenju mnogih se bo zdaj znova premaknilo tudi zastalo tesnejše povezovanje južnoameriških držav, ki ga je oviralo Chavezovo populistično in ostro protiameriško ravnanje. Duh "chavizma", ki ga njegovi pristaši želijo še naprej gojiti, da bi obdržali oblast, pa se bo po mnenju poznavalcev brez karizmatičnega voditelja postopoma razblinil. Venezuelci bodo po mnenju sociologa Tulia Hernandeza že kmalu spet spoznali, "da je udarna luknja na cesti udarna luknja in da je 28 odstotna inflacija 28 odstotna in nič drugega".

O Venezueli in Latinski Ameriki po smrti predsednika Huga Chaveza pa več v Globusu, v katerem so o razmerah spregovorili predstavnik venezuelske opozicije Diego Scharifker, odpravnik poslov na veleposlaništvu Venezuele v Ljubljani Nestor Lopez Martinez in nekdanji dolgoletni dopisnik Dela iz Latinske Amerike Marko Jenšterle.