Ključno vprašanje, kako daleč je ruski predsednik Putin pripravljen iti z neomajno politiko do Ukrajine. In kako daleč so pripravljeni iti v EU-ju in ZDA?

Sankcije se zdijo trenutno edini način, kako Moskvi dopovedati, da ravna napak. Prav tako je ruski odziv ter poseganje po kaznovanju realnega gospodarstva, tistega dela, kmetijstva torej, ki je v sodobni evropski družbi po svoje najbolj zaščiten, prav zato, ker je preprosto najbolj ranljiv.

V obdobju, ko nas tako z ruske kot z evropske in ameriške strani bombardirajo s stališči, pogledi in analizami, ki dokazujejo, da krivda za vse leži na drugi strani, je težko oceniti, kako daleč bodo šli voditelji zahodnih držav in kako daleč je pripravljen iti ruski predsednik. Ta se najbrž tako ali tako ne more več umakniti s te poti, ki mu je prinesla Krim. Ruske priključitve tega dela Ukrajine na Zahodu ne priznavajo, težko je verjeti, da bo vztrajanje pri tem spremenilo rusko ravnanje. Vsako odstopanje bi bilo najbrž razumljeno kot priznavanje napak. Teh pa verjetno v Moskvi ne vidijo na isti način kot v tem delu sveta. Abhazija, Južna Osetija, Pridnestrje, Krim. Štirje primeri, ki povedo veliko o Putinovem razumevanju argumentov moči.

Razprava o tem, kdo je bolj kriv za razmere v Ukrajini in kdo krši več človekovih pravic več ljudem, se neproduktivno ukvarja s preteklostjo in s tem s subjektivnim pripisovanjem krivde, ter zapostavlja dejstvo, da je razmere treba rešiti. Po vsaj sporni menjavi oblasti v Kijevu in po še bistveno spornejši priključitvi Krima Rusiji smo v nekakšen zamrznjenem pat položaju, kjer poti nazaj več ni. Tako na evropski kot na ruski strani. In potem še tisto nesrečno potniško letalo. O miru ni veliko govora, govorimo o prekinitvah ognja.

Ko nejasna realnost prehiteva posamične interese po desni, v samouresničujoče se prerokbe, se vračamo v obdobje nekakšne sporočilne hladne vojne. Tej moramo vsaj delno priznati, da je popoln razkorak med Rusijo in Zahodom, ki sta povezana s številnimi bogatimi pogodbami, popolnoma nemogoč. Gospodarstvo je tista panoga, ki ima po eni strani vlogo palice (sankcije) in po drugi skrbi za to, da se Moskva ter pa Bruselj in Washington le ne oddaljijo preveč ter se ne prepustijo toku.

V preteklem tednu, ko so v Belgiji in v Veliki Britaniji počastili 100-letnico začetka prve svetovne vojne, je bilo več možnosti razmisleka o tem, kako pomembno je ohranjati standarde človeškega dostojanstva, mednarodnih sporazumov in krhko vladavino mednarodnih norm. Nemški predsednik Joachim Gauck se Belgijcem sicer ni opravičil, a dal vedeti, da je bilo takratno nemško ravnanje v nasprotju z vsemi civilizacijskimi normami. Sporočila, nikoli več in podobne prisege ukrepanju, kadar bo človeško življenje ogroženo, so nesmisli, če bi lahko skorajda dnevno sklenili z besedami: "Jutri pa res začnem."

Priznanje napak je nekaj, česar v zadnjega več kot pol leta, ko je vzplamtela ukrajinska kriza in so se zaostrili odnosi med Rusijo in EU-jem, ZDA in Natom, nismo slišali. Verjetno tega tudi ne bomo.

Evropska unija je ostala nema tudi glede Izraela in Gaze. V obdobju, ko se vrstijo pričevanja o tem, da število protisemitskih dejanj narašča, smo doživeli le tih medklic, da je treba razpravo o ravnanju izraelske politike in vojske odlepiti od očitkov o protisemitizmu. Kritična razprava je nekaj, kar počnejo v Izraelu. Je bistvo demokracije. In nekaj, o čemer ni govora na evropski ravni. Ne mislim na demokracijo, na govor o sprejemljivosti ali nesprejemljivosti vseobsegajoče pravice do samoobrambe. Nikakor ne jemljite tega pisanja za prohamasovskega ali protiizraelskega. Že zgoraj sem dal vedeti, da me zanima človekovo dostojanstvo.