Spomnimo. V zadnjih tridesetih letih, smo imeli le eno predsednico vlade. Pa še ta je visoko mesto zasedla zato, ker je moškemu spodletelo. Spomnimo tudi, kakšna tarča mizoginije in seksizmov je bila, tako s strani javnosti kot s strani poslanskih kolegov. Predsednice države še nismo imeli. V državnem zboru je ena tretjina žensk, v aktualni vladi pa sedita le dve ministrici. Toliko o enakosti.

Ker slovenska družba ni dovolj zrela, da bi razumela, zakaj je enaka zastopanost vseh spolov v politiki pomembna, imamo mehanizem kvot, ki pa ne predvideva paritete, temveč zgolj tretjinsko udeležbo žensk v politiki. Pa še to stranke izpolnijo le toliko, da naredijo kljukico. Žal.

V Nemčiji, kjer so imeli nedavno volitve, je enaka participacija žensk standard in nekaj povsem samoumevnega. Enako v nordijskih državah. Na Islandiji, kjer je enakost spolov največja na svetu, vlado že drugi mandat vodi mlada ženska, feministka, katere prioritete so okoljska politika in politika enakosti. Ni odveč dodati, da so ljudje v državah, kjer je enakost največja, tudi najbolj zadovoljni in srečni.

Pri nas pa se zdi, da politika še naprej ostaja moški "biznis", ki svet okoli sebe upravlja z golo močjo, nasiljem in plenilsko logiko. Zato danes, spoštovane ženske, vse tiste, ki ste same žrtve moškega nasilja, pa tiste, ki se proti agresiji borite, vse drage kolegice, ki se pogumno povezujete in združujete, tiste, ki glasno protestirate, in tudi ve, ki le tiho podpirate, bomo res še naprej dovolile, da smo izrinjene s položajev odločanja, bomo še naprej nemočno gledale na milijone žrtev vojn, te zblaznele igre moči, ki se jo gredo nasilni, privilegirani in od oblasti pijani moški.

Ali bomo čez mesec in pol vendarle izkoristile svoj glas? Kajti prihodnost bo ženska ali pa je ne bo.