Angleški nogometni prvaki so namreč v letih, ki se končajo s sedmico, prihajali iz severa Anglije. Leta 2007 in 1997 so bili prvaki rdeči vragi, leta 1987 je na vrhu lestvice končal Everton, še deset let prej Liverpool in tako nazaj ... Seveda gre zgolj za statistično zanimivost, a razmerja moči pred sezono 2016/2017 vsaj kažejo možnost, da bi se vzorec lahko nadaljeval tudi v tem desetletju.

V nasprotju s preostalimi ligami velike peterice je nemogoče izpostaviti izrazitega favorita, ki bi čez devet mesecev postal državni prvak, a vsaj stavnice na samem vrhu kandidatov za naslov izpostavljajo obe ekipi iz Manchestra.

Sinjemodri sezono začenjajo z okrepitvijo, ki so jo odkrito lovili nekaj let - s trenerjem Pepom Guardiolo. Eden najboljših nogometnih trenerjev zadnjih let predstavlja temeljni kamen, na katerem naj bi se gradila nova diamantna ekipa. Španec ima po eni strani s tem precej izkušenj, saj je vodil dva kluba, ki sta v svojem okolju izrazito izstopala in imela zunajserijske nogometaše (Barcelona in Bayern). Med najodmevnejšimi okrepitvami so Ilkay Gundogan, Nolito, Leroy Sane, da pa je vodstvo pripravljeno iti globoko v denarnico, dokazuje visoka odškodnina za branilca Johna Stonesa.

Ko govorimo o visokih odškodninah, se moramo seveda ustaviti tudi pri sosedih - Manchester Unitedu. Tudi rdeči vragi so prenovo kluba začeli na mestu trenerja. Leta po odhodu Alexa Fergusona so žilavemu Škotu še dodatno pozlatila zapuščino, saj United pod vodstvom Davida Moyesa in Louisa van Gaala niti slučajno ni mogel več loviti naslova prvaka. Jose Mourinho sicer velja kot človek, ki v klubu ne zdrži prav dolgo, a vodstvo verjame, da je prav Portugalec tisti primerni človek, ki lahko obuje Fergusonove čevlje. Special one je imel pri tem neomejeno denarja, večino ga je vložil v vrnitev Paula Pogbaja. Prihod Zlatana Ibrahimovića ne prinaša le zadetkov, ampak tudi vzor in lakoto po naslovih, ki jih Šved z le dvema prekinitvama osvaja od leta 2002. Nihče ne oporeka njegovemu znanju, a številni so prepričani, da motivacijske metode prinašajo tudi prepir v slačilnici, kar se je zgodilo še povsod, kamor je zakorakal Mourinho. Med prvimi nezadovoljnimi je v novi sredi Bastian Schweinsteiger. Zaradi tega primera Dejan Stefanović pošilja Mourinha kar v zapor.

Novi trener je tudi v Londonu, na klop Chelseaja prihaja prekaljeni Antonio Conte. Italijan (še) ni poskrbel za plejado prihodov (Michy Batshuayi, N'Golo Kante). Deseto mesto lani je bilo veliko razočaranje, a prinaša modrim vsaj eno prednost - odsotnost evropske sezone, s čimer lahko vse moči usmerijo v državno prvenstvo. Podobna srečka v odsotnosti evropske distrakcije velja tudi za Liverpool, kjer karizmatičnega Jürgena Kloppa čaka prva cela sezona. Med odmevni okrepitvi sodita Sadio Mane in Gini Wijnaldum. Največja težava redsov lani je bilo preveliko nihanje v formi. Za veliko injekcijo optimizma je v pripravah poskrbela zmaga nad Barcelono s 4:0.

In potem Arsenal? Ogromno nogometnih navdušencev se čudi, zakaj topničarje še vedno vodi Arsene Wenger. Od zadnjega naslova državnih prvakov je minilo že ducat let, a Francoz se lahko pohvali, da Arsenal v Ligi prvakov neprestano igra od leta 1998, kar je svojevrsten rekord. A navijači si seveda želijo še kaj več. Najbolj odmeven nakup se je zgodil hitro (Granit Xhaka), za boj za sam vrh bo Wenger potreboval še enega branilca in napadalca. Tottenham je lani pripravil prijetno presenečenje v podobi tretjega mesta. Trener Mauricio Pochettino je pripeljal Vicotrja Wanyamo in Vincenta Janssena. Kaj bo pomenilo igranje v Ligi prvakov?

Omenil sem precej klubov, a manjka še branilec naslova Leicester. Lisice so lani pripravile največje presenečenje v zgodovini angleškega prvenstva, misel, da bi ponovile uspeh, se zdi nemogoča. Claudio Ranieri je eno bitko dobil že s tem, ko je zadržal večino temeljev ekipe, napadalec Jamie Vardy je bil že na vratih Arsenala, a se je nato premislil. V klub prihaja Ahmed Musa, ki je podrl klubski rekord v vrednosti prestopa. Vseeno se zdi, da bi bila že uvrstitev v zgornjo tretjino velik uspeh.

Začel sem s sedmico, pa bom z njo še končal. Barcelona, Juventus, Bayern in PSG zadnja leta suvereno branijo prestole v svojih državnih prvenstvih. Tega ne morem reči za Anglijo, kjer že sedem sezon nobenemu prvaku ni uspelo ubraniti naslova. Le težko si predstavljam, da bi Leicester prekinil to tradicijo. Predstavljam pa si, da bo angleško prvenstvo ostalo daleč najbolj nepredvidljivo in napeto. Angleški predstavniki so zadnja leta v Evropi res vse manj konkurenčni, a to - na srečo - nima nikakršnega vpliva na zanimivost njihovega prvenstva.

PS: In kakšen bo končni vrstni red? Tega seveda nihče ne ve, a zgolj zaradi namena konstruktivne debate v komentarjih menim takole:
1. Manchester City
2. Manchester United
3. Liverpool
4. Arsenal
5. Chelsea
Kaj pa menite vi?