Imam znanca, ki je rad v koraku s časom. Pride čas, ko izve za najbolj trendovske počitniške destinacije in tja kmalu odpelje svojo družino. Naslednjič spozna vinskega poznavalca in kaj kmalu mi kot izkušeni strokovnjak našteva pozitivne in negativne lastnosti vin s posameznih območij v Sloveniji.

Priznam, da o zgornjih in številnih drugih sorodnih temah nimam poglobljenega znanja. A pride tudi čas, ko se isti znanec začne ukvarjati s športnimi temami. Pred leti, ko je Maribor najbolj uspešno igral v Evropski ligi, je kmalu kupil vstopnice za evropske tekme in mi razlagal, kakšne taktične napake so delali proti Rubinu iz Kazana.

Ko je medijska norišnica po imenu Luka Dončić prvič pljusknila iz ZDA, je že iskal letalsko vozovnico za Miami, kjer se je lani zgodil tako težko pričakovani slovenski obračun Miami − Dallas. Prav tako sem izvedel vse o njegovih neverjetnih trojkah in zakaj je vendarle jasno, da bo postal novinec leta.

V nedeljo sem ga srečal na poti v službo, ko je s telefonom spremljal dogajanje na 9. etapi Dirke po Franciji. Izrazil je navdušenje, kako si je Primož Roglič mojstrsko podredil vse člane Jumbo Visme, obžaloval je, da Tadej Pogačar v svoji ekipi še nima take podpore, hkrati pa ob pogledu na telefon pokazal veliko skrb nad slovenskima junakoma, saj sta sredi etape za takrat vodilnim Marcom Hirschijem zaostajala več minut. "Vse je v redu, to je običajen kolesarski zaplet," sem ga skušal pomiriti in odhitel v službo.

Marsikdo se je v zadnjem letu začel navduševati nad kolesarstvom, občutno povečanje pozornosti nad to zahtevno športno panogo se je začela pojavljati pred dvema letoma, ko je Roglič francosko pentljo končal tik pod zmagovalnim odrom. Neverjetni bum pa se je zgodil lani na preostalih dveh največjih dirkah, ki ju je zasavski orel končal na zmagovalnem odru, hkrati pa je kot meteor na sceno priletel še Pogačar. Obstaja ogromno metrik, ponudim lahko tisto, do katere dostopam sam − več kot polovica 20 najbolj branih novic leta 2019 na celotnem portalu, ki ga pravkrat berete, je bilo kolesarskih (če želim še bolj poudariti ta preskok, lahko uporabim oznako, da je pred obdobjem Pog & Rog ta šport po številu prebranih člankov sodil med obskurnejše).

In ni bilo težko opaziti jeze nekaterih staroselcev. Tisti, ki kolesarstvo poznajo do obisti in največje dirke spremljajo številna desetletja prej, ko so se za najbolj prestižne majice in zmage borili izključno Neslovenci, znajo povedati, da se je število komentarjev na družbenih omrežjih in komentarjih novic bistveno povečalo, s čimer se je tudi zmanjšala povprečna kakovost zapisanih vtisov, vpisov ali analiz. Tisti kakovostni vpisi, ki so še ostali, se v množici preostalih tipa "bravo Rogla" še prej izgubijo.

Podobne očitke je opaziti tudi na drugih odrih, denimo, v komentatorskih vodah. Novo ime na sceni je brez dvoma rokometni trener Tone Tiselj, ki je s svojimi kolesarskimi uvidi tudi s pomočjo MMC-ja najprej opozoril lani na Giru in Vuleti, letos pa dogajanje na Touru ob koncih tedna komentira na TV Slovenija.

V kolesarskem jeziku: je kaj narobe, če nekega dogodka ne spremljajo le najboljši oziroma najbolj zainteresirani (ubežniki), ampak tudi najširša javnost (glavnina), za njo pa še tisti, ki jih dogodek zadene v drugem ali tretjem valu (gruppetto)?

Ne, tak ekstremni porast zanimanja je v tako zgodovinskih (predvsem pa pionirskih) dogodkih nekaj popolnoma običajnega in normalnega. Večji porast zanimanja seveda pomeni, da so med novinci večinoma priložnostni spremljevalci, ki bodo kot moj znanec čez nekaj mesecev svojo pozornost usmerili v neki popolnoma drug predmet zanimanja. A prav tako sem prepričan, da bo nekaj prišlekov ostalo v tem svetu. Tako kot Tone Tiselj s svojim pogledom ali sodelavec Toni Gruden, ki je prastaro ljubezen do tega športa v zadnjih letih nadgradil v povsem nove dimenzije.

Morda najpomembnejše pa šele prihaja in bomo lahko izmerili čez leta – vpliv na mlade generacije, ki so ali bodo na kolo sedle prav zaradi slovenskega kolesarskega čudeža, ki brsti pred našimi očmi.