Prilika o talentih govori o gospodarju, ki trem služabnikom razdeli svoje premoženje, prvemu je zaupal pet talentov, drugemu dva, zadnjemu pa enega. Prva dva sta bila aktivna, začela sta trgovati in sta podvojila zaupani kapital. Zadnji pa je bil previden in prestrašen, zato je zakopal svoj talent. Ko se je gospodar vrnil, da preveri izkupiček, je prva dva služabnika pohvalil, nad zadnjim pa se razjezil, mu odvzel edini talent in ga dal najuspešnejšemu služabniku.

Na božični dan je bilo po zdaj že dobro utečeni tradiciji v Ligi NBA odigranih pet tekem, vsako je v povprečju (na vseh platformah) videlo po 5,2 milijona gledalcev. Vodstvo lige se je takoj pohvalilo, da je to najvišja številka v zadnjih petih letih. Torej ni vse tako slabo?

Na drugi strani se je v zadnjih letih v isti termin zasidrala še Liga NFL, ki je letos organizirala dve tekmi. Tokrat je bilo prvič v tem terminu tekmi mogoče gledati na Netflixu in številke so skočile v nebo. Vsako si je ogledalo več kot 30 milijonov ljudi.

Dobro vemo, kako je s statistiko. S točno izbranimi intervali lahko prikrojimo tudi interpretacijo in s tem sporočilo. Težko je primerjati dve tako različni stvari, kot sta košarka in ameriški nogomet. V rednem delu Lige NBA je odigranih 1230 tekem, v Ligi NFL le 272.

Zato so pomembnejše dolgotrajnejše smernice. Povprečna gledanost ene tekme rednega dela Lige NBA je leta 1990 znašala 5,2 milijona, ob koncu lanske sezone je padla na 1,4 milijona. Na drugi strani je Liga NFL obdobje zadnjega desetletja začela pri 17,5 milijona, po vmesnem padcu je zdaj spet pri isti številki. V letu 2024 je kar 72 od stotih najbolj gledanih dogodkov na ameriških televizijah povezanih z Ligo NFL.

Od tod misel na svetopisemski izsek, a pojdimo k razlogom. To je tema, ki jo vredna podrobnejših in globokih analiz, te pa so vredne, da se razvijejo v kakšno knjigo ali tri. Zato na tem mestu ponujam le svojo izpeljavo misli, ki se začenja prav v številu tekem v rednem delu sezone. Vsaka zmaga in vsak poraz je v ameriškem nogometu toliko bolj usoden, ekipe odigrajo le osem ali devet tekem pred svojimi gledalci, tako je pomen vsake tekme občutno pomembnejši.

Druga zadeva pa je odnos igralcev oziroma njihova zavzetost. Ameriški nogomet je bil od vedno trd šport, pri katerem ne gre za popuščanje, ampak boj za dobesedno vsak centimeter igrišča. Trki so bili v preteklosti marsikdaj izjemno nevarni in so usodno vplivali na kakovost življenja igralcev. Liga je spremenila kar nekaj pravil, ki skušajo preprečiti ali vsaj zmanjšati trke in s tem pripomoči k zdravju športnikov. To se je poznalo tudi pri boljših številkah v napadu, bistveno pa je, da to ni zmanjšalo kakovosti igre (ali motivacije v obrambi).

Zdaj pa pomislimo na Ligo NBA in spremembo v evoluciji igre. Pred tedni sem v članku v podkastu SOS-odmev prikazal spremembo v položaju meta iz igre v zadnjih 20 letih.

Igra je postala vse bolj predvidljiva. Meta iz polrazdalje praktično ni več. Ta položaj je migriral v dve smeri − popolnoma pod obroč in/ali za črto, ki označuje trojko. Ko je Steph Curry prišel na sceno, smo videli skokovit porast trojk, a v zadnjih petih letih se je zdelo, da smo prišli do zgornje meje. Letos pa smo spet priča precejšnjemu porastu (to je tretji največji porast med dvema zaporednima sezonama).

A niso vsega krive le trojke, marsikoga moti tudi igra v obrambi. Številke v obrambi niso slabše le zaradi učinkovitosti in napredka pri trojkah, ampak marsikaj pokaže odnos. Številni igralci so v obrambi vse pogosteje "mehki", manj motivirani, da se ženejo in mečejo prav za vsako žogo, zato smo vse pogosteje priča trenutkom na tekmah, ki spominjajo na tekmo vseh zvezd, na kateri košarkarji tudi zaradi skrbi za zdravje ne igrajo obrambe.

Še en vidik "spremenjene motivacije" pa se kaže v moči igralcev. Košarkarji imajo v primerjavi z nogometaši več moči, za kar je precej kriv/zaslužen LeBron James. Najboljši košarkar tega stoletja si s svojo Odločitvijo ni le pomagal k lažji poti do prvih prstanov, ampak je preoblikoval ligo. Če superzvezdniku v nekaj letih ne uspe osvojiti prstana, poišče novo okolje, v katerem oblikuje veliko trojko in po bližnjici skuša stopiti na vrh. Ta je − tako kot nekoč − seveda še vedno enako ozek in ima le en prostor za zmagovalca, a spremenil se je odnos igralcev.

Ko se spominjam Lige NBA iz svojega otroštva, se najprej spomnim velikih rivalstev. Na eni strani LA Lakerse in Boston/Detroit, pozneje Chicago in njegove izzivalce. Ti košarkarji se res niso marali, obstajala so velika rivalstva, ki so gnala in motivirale ekipe, da so se res trudile. Morda je tudi to pomagalo pri gledanosti oziroma prepričalo gledalce, da so jim namenili več pozornosti. Ni presenečenje, da je sled zadnjega velikega rivalstva (Curry in James) običajno med najbolj gledanimi tekmami leta.

Nikakor ne želim končati v smeri, da bi se morali igralci danes sovražiti, nikakor ne. Vsekakor pa bi se lahko bolj potrudili. Gledalci to začutimo, cenimo in nagradimo, predvsem s pozornostjo in gledanostjo.