Za Slovenijo je brez dvoma zgodovinski turnir, na katerem se je prebila v osmino finala. Nekateri so takoj opozarjali, da ni prav, da se to označi za največji uspeh nogometne reprezentance, saj je bila med najboljšimi 16 na stari celini že leta 2000, ko so bila kvalifikacijska vrata precej bolj priprta.

Sorodna novica 120 minut so živele slovenske sanje, kruto jih je razcefral Diogo Costa

To je seveda tudi res. Kot je tudi res (če bi se striktno držali številk), da je potem največji uspeh preboj na svetovno prvenstvo 2010, kjer je bilo v Južni Afriki prostora le za 13 evropskih reprezentanc. Sam sicer nasprotujem uporabi besed, kot so (naj)boljši, saj je nemogoče (in pogosto tudi nesmiselno) primerjati različna obdobja, brez dvoma pa lahko uporabim pridevnik zgodovinski. Da, ta turnir je bil zgodovinski, kar uteleša prvi preboj v izločilne boje.

Slovenska skupina ni bila najbolj atraktivna, hkrati pa je bila dovolj zahtevna, da bi varovanci Matjaža Keka skupinski del končali na dnu. Na koncu so se borili do zadnje sekunde, ko bi v resnici lahko pristali na katerem koli mestu in so nato napredovali kot ena najboljših tretjeuvrščenih reprezentanc.

Sorodna novica Slovenija v položaju, kot še ni bila nikoli − lahko sanja

S tem so nam vsem odprli tudi sanje, o čemer sem pisal v prejšnjem zapisu. In ponedeljkov večer je bil najboljši dokaz, kako se v bojih na izpadanje lahko vse spremeni. Ena tekma ti lahko dovoli sanjati. Te so se na koncu sicer razblinile, a ko se bo meglica dokončno razpršila, lahko najdemo veliko pozitivnih zaključkov.

Nekateri negativni glasovi poudarjajo, da je Slovenija v približno 400 minutah igre dosegla le dva gola. Sam obračam mizo in dodajam, da je v tem času prejela le dva in ni niti enkrat izgubila (razplet tekme je šel v uradne statistike kot neodločen izid 0:0). Malček na papirju z izjemno majhnim bazenom igralcev se je odlično upiral in kljuboval logiki.

V prvi vrsti gre poudariti selektorja Keka, ki je po žrebu skupin pravilno napovedal, da v Nemčijo ne gredo le sodelovat, ampak bo 'moral tudi njih kdo kaj vprašati.' V relativno dolgem obdobju je izgradil svojo prepoznavno enajsterico, ki ji neizmerno zaupa, zgradil je povezanost, spoštovanje in sodelovanje. Pripravil je dobro taktiko, ki je bila razumljivo dokaj obrambno naravnana, a ni iskala pasivnih poti in izhodov v enajstmetrovke.

Obračun osmine finala je to dobro nakazoval. Evropski prvaki izpred osmih let so bili v prvem polčasu občutno boljši, a bolj kot so se nabirale minute na uri, bolj se je razlika na igrišču zmanjševala. Slovenci niso zgolj čakali 11-metrovk, ampak so tudi igrali, pritiskali in iskali svoje priložnosti. Kaj bi bilo, če bi Benjamin Šeško v zaključku tekme izkoristil tisto priložnost? Tega nikoli ne bomo vedeli. Napadalec Leipziga ni imel najboljšega turnirja, marsikaj je šlo narobe proti Srbiji in Angliji, ko je tudi predčasno končal tekmo. Kek je opazil ta nemir in neizpolnjena (predvsem lastna) pričakovanja. Šeško je Sloveniji sploh v kvalifikacijah precej dal, zato mu je bilo to treba vrniti, ga umiriti, pomagati in pripraviti na tekmo osmine finala, kjer je odigral svojo najboljšo tekmo. Res je − ni dal gola, a po drugi strani si je sam priigral tisto priložnost.

Enajstmetrovke so se hitro končale, pravzaprav zgodovinsko hitro. V minutah po tekmi in prvih odzivih ni bilo veliko govora, kako in koliko so trenirali to nogometno prvino. Moj edini pomislek o seznamu nogometašev, ki so prevzeli to odgovorno nalogo, je, da se je izkazalo dobro, če so najbolj zanesljivi strelci čim prej na vrsti. Po starem prepričanju so se glavni asi večkrat varčevali za odločilno peto serijo, a pogosto do te niti ne pride, zato se vse več selektorjev odloča, da najboljše nogometaše postavijo kar v prvo serijo, kar smo ne nazadnje videli tudi v finalu zadnjega svetovnega prvenstva. Da ne bo pomote, Josip Iličić slovi kot zanesljiv in izkušen izvajalec, odločitev ni bila napačna, a Šeško bi se lahko pojavil vsaj med prvimi tremi strelci.

Sorodna novica Šporar: Nismo streljali slabo, a njihov vratar je bil videti kot panter

Večkrat med turnirjem smo slišali frazo 'obuditev reprezentančnega kulta'. Ta se je še kako vrnil, priča smo bili štirim romanjem v Nemčijo, iskanjem kart, dolgim pogovorom o nogometu in taktiki ter neskončnim matematičnim kombinacijam, ki ga prinaša sistem tretjeuvrščenih ekip. Nogomet je bil spet del naših življenj, ne le športnih, ampak je presegel tisto mejo in se preselil v velik del družbe. Za hip je tudi pri nas postal najpomembnejša postranska stvar na svetu. Prebivalci te države hitro znamo skočiti na ta vlak in zgraditi pozitivno kuliso.

Zdaj je na Nogometni zvezi Slovenije, da bo znala to energijo in zanimanje obdržati in ju prenesti v naslednje reprezentančne akcije, vsaj deloma pa tudi v domače prvenstvo, ki je vendarle hrbtenica celotnega sistema. Ne pozabite, čez slabe tri tedne se že začenja Prva liga, ni zanemarljiv podatek, da kar dva člana udarne enajsterice (trenutno) igrata v najmočnejši domači ligi. Na oba je marsikdo v različni fazi kariere že malo pozabil, a prav na domači sceni sta dobila samozavest, se razvila ter nadgradila svoj potencial.

Kot ga je v Nemčiji tudi celotna reprezentanca. Naj ne bo to zadnja pravljica te generacije. Temelji so dobri.