Ali še natančneje rečeno ‒ žalostni simbol modernega vrhunskega športa.

Njeni dosežki so dobro znani ‒ 82 zmag v svetovnem pokalu (največ med ženskami), 20 globusov (največ v celotni zgodovini) ter precejšnje število vrnitev, ko je morala skozi dolge in mučne rehabilitacije, po katerih je praviloma vedno dosegla zastavljeni cilj. Tako je bilo tudi na svetovnem prvenstvu v Areju, ko je na superveleslalomu utrpela grd padec, se pobrala in nato dobesedno na zadnji tekmi kariere osvojila smukaški bron. To so brez dvoma dosežki, ki jo opisujejo iz prizme uspeha.

Zakaj torej tragični lik? V prvi vrsti zaradi zdravja. Šport je zdrav in dobro vpliva na telo, čisto drugače pa je, ko govorimo o vrhunskem športu, o desetletjih ponavljanja ekstremnih gibov (ki so v lepem deležu nenaravni, kar pomeni, da še dodatno negativno vplivajo na telo). Nemalo športnikov se po koncu uspešne kariere ukvarja ravno s tem vidikom in med te sodi tudi Lindsey Vonn. Američanka ima ob tem še neverjetno dolgo listo poškodb (tale seznam je samo do leta 2016). Alpsko smučanje spada med športe, ki še dolgo po karieri žanje tak davek, še zdaleč pa v tem pogledu ni najbolj krut. Na tem mestu velja omeniti ameriški nogomet in poškodbe možganov, ki pogosto usodno vplivajo na kakovost življenja po koncu kariere.

V športniku mora goreti res močna želja, da premaga vse poškodbe in se vrne na stare tirnice. Kdo je pri Lindsey ustvaril tako močan poriv? Težko gremo mimo njenega očeta Alana Kildowa, ki je bil nadarjen smučar, a je moral pri 18 letih končati kariero ravno zaradi poškodb. V izgradnjo njene kariere je bila vpletena celotna družina (smučati jo je ne nazadnje naučil dedek Don Kildow). Njeno celotno otroštvo je bilo podrejeno cilju, tudi v letih, ko niti slučajno ne moreš vedeti, ali bo otroku uspel preskok v mladinsko in pozneje člansko konkurenco. Znane so zgodbe o njenem očetu in neizprosnem procesu treniranja. V naši bližini dobro poznamo podobno zgodbo družine Kostelić, kjer je oče Ante vzgojil dva zunajserijska šampiona s številnimi lovorikami in ... poškodbami.

V športu najdemo ogromno primerov, ko so bili starši prvi trenerji svojih otrok, nekateri so to ostali tudi skozi večji ali celotni del kariere. Prelivanje motivacije in predvsem prenos neizživetih sanj na svoje otroke je pomemben del zgodb vrhunskih športnikov, ki lahko izbruhne na številnih področjih. Neredke so zgodbe o hujših sporih med staršem in otrokom, depresijah (v obeh točkah najdemo tudi Lindsey Vonn) ter drugih osebnostnih težavah, ki se pojavijo in nato le stopnjujejo.

Vrhunski šport je posel, pot do uspeha in slave. Bolje rečeno, pot, ki v teoriji omogoča uspeh in slavo. Na vsako Lindsey Vonn obstaja tisoč športnikov in športnic, ki so šli skozi podoben način življenja, ki terja veliko odpovedovanja in žrtvovanja (tudi na finančnem področju). Seveda slišimo, beremo in vidimo predvsem le uspešne zgodbe.

Pomemben steber odgovornosti nosimo tudi mediji, ki (ne)hote ustvarjamo kulte osebnosti, pišemo neverjetne zgodbe, ki naj bi ganile slehernega odjemalca medijskih vsebin. V resnici smo soarhitekti gladiatorskih aren. Prodajamo iluzorne sanje, zato nas ni strah, da bi zmanjkalo kandidatov, ki bodo pripravljeni 30 let žrtvovati svoja telesa in osebnosti, ki bodo pripravljeni tvegati preveč in si bodo na naslednjem skoku polomili vse kosti in ogrozili kakovost življenja po koncu kariere. Zato je treba ceniti tudi tiste, ki zavestno zmanjšajo to tveganje in po nepotrebnem ne lovijo rekordov in ogrožajo svojega zdravja.

Ustvarjalci medijskih vsebin se moramo zato nujno pogledati v ogledalo in se vprašati, kaj v resnici sporočamo.