Ena od teh je brez dvoma vprašanje ‒ ali znamo priznati svojo napako?

Najstnik je v Evropi pustil neizbrisen pečat, saj je lani popeljal Real Madrid tako do naslova državnega kot evropskega prvaka, še leto prej pa je skupaj z Goranom Dragićem, deseterico soigralcev in selektorjem Igorjem Kokoškovom spisal najlepšo zgodbo v zgodovini slovenskega športa.

Precej strokovnjakov je bilo tako že pred naborom prepričanih, da gre za najbolj spoliranega in dokazanega evropskega najstnika, ki se odpravlja v Ligo NBA, v Ameriki pa vsi niso bili prepričani o njegovi kakovosti in sposobnostih. Za skepso ni bil kriv sam, ampak predvsem njegovi predhodniki, pri katerih so se opekli nekateri ameriški klubi (omenimo le trojico Darko Miličić, Nikoloz Ckitišvili in Jan Vesely).

Tako je precej tamkajšnjih strokovnjakov poudarjalo (pomanjkljive) atletske sposobnosti in domnevno prepočasno igro, ki v Ligi NBA nima prihodnosti. Po polovici prve sezone, v kateri je zasenčil vse novince in resno trka na vrata tekme vseh zvezd, je jasno, da je njegova igra vsaj v tem trenutku ustvarjena za to tekmovanje, njegov košarkarski IQ pa se že zdaj kosa z veterani. V spodnji tabeli je pet statistik med letošnjimi novinci.

Opomba: v kategoriji 'odločilne točke' je število točk v zadnjih 5 minutah, ko razlika med ekipama znaša pet točk ali manj (v angleškem žargonu 'clutch' točke). Preostale štiri statistike pa prinašajo povprečje na eno tekmo.

Luka Dončić se je brez dvoma izkazal ‒ med vrstniki izrazito izstopa, v ključnih trenutkih, ko se tekma odloča, pogosto prav on dobi žogo in ima v slogu največjih asov sam vajeti odločilnega napada. Polovica sezone je vsekakor primeren čas za analizo napačnih napovedi. Precej ameriških dvomljivcev se je za svojo skepso javno opravičilo, nekateri pa so ga začeli hvaliti in so hitro pozabili na svoje stare napovedi (v videu je primer dveh novinarjev, ki slovita po svojih glasnih izjavah ‒ Stephen A. Smith in Skip Bayless).

Dvomljivcev je bilo v Sloveniji precej manj, a tudi te je bilo opaziti (nekateri še zdaj vztrajajo pri svojih napovedih in opravičujejo svoje besede). Morda imajo dolgoročno prav, morda naslednje Dončićeve sezone ne bodo tako bleščeče, ne nazadnje nekateri igralci svoj vrhunec doživijo že v prvi sezoni, nato njihova krivulja strmo pade. To se je, denimo, zgodilo Michaelu Carterju Williamsu, ki je bil leta 2014 imenovan za novinca leta, a njegove številke so hitro padle. Philadelphia, ki ga je izbrala na naboru, se mu je odrekla že po dveh sezonah, pred nekaj dnevi je nekaj podobnega po samo 16 tekmah storil Houston.

Na tem mestu me ne zanimajo špekulacije o Dončićevi prihodnosti, ampak vprašanje o preprosti človeški sposobnosti ‒ smo se sposobni opravičiti za svoje napake? Oziroma še korak nazaj, smo sposobni priznati svojo napako? Zakaj je to tako težko? Ali s tem izgubimo kredibilnost? Je to (pre)hud udarec za ego? Morda je na neki ravni za to nehote krivo tudi šolstvo. V šolskem sistemu smo za svoje napake (neznanje) 'nagrajeni' s slabimi ocenami. Ste se v šolskih klopeh kdaj pogovarjali, da ni nič narobe, če delamo napake? V mislih seveda nimam opravičevanja za slabe ocene, temveč preprosto dejstvo, da se vsi kdaj motimo in delamo napake. A kako se odzovemo na to? Na svoji izobraževalni poti se spomnim le enega profesorja, ki se je opravičil za svojo napako. Kolikokrat se v vlogi staršev opravičimo svojim otrokom? Zgledi vlečejo.

P. S.: Hvala vsem bralcem, ki me prek funkcije 'Prijavi napako' opozarjate na napake v člankih.