Vsak ima svoje spomine. Moje tri najmočnejše (po časovnem redu) sestavljajo 17. november 1999, ko je Miran Pavlin v snegu našel pot do gola, nogometno reprezentanco prvič poslal na veliko tekmovanje in sprožil spontano romanje na Brnik. 23. septembra 2000 je slovenski šport dočakal prvo zlato medaljo na olimpijskih igrah v času samostojnosti – in to kar dve (strelec Rajmond Debevec ter veslača Iztok Čop in Luka Špik). Najbolj svež spomin je star komaj leto dni – 17. septembra 2017 so košarkarji postali evropski prvaki in nas ponesli v košarkarski raj (kot je spontano in navdušeno po tekmi v eter Vala 202 kričal reporter Franci Pavšer).

Danes mineva natanko eno leto od tistega čarobnega carigrajskega večera. Le eno leto, a po križih in težavah, v katerih se je znašla reprezentančna košarka, se zdi, da se je vse skupaj dogajalo pred desetletjem, košarkarski bogovi pa so Slovenijo hitro vrgli z Olimpa, kot da bi se v izbrani družbi znašli po pomoti.

Tako lahko sklepamo po kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, v katerih je Slovenija v sedmih tekmah zbrala le dve zmagi, v svoji skupini pa je prikovana na dno skupine.

Kje se je torej zalomilo?

Ni skrivnost, da se je zlata zgodba začela okrog dvojca Goran Dragić in Luka Dončić. Neverjeten branilski par sta sestavljala izkušeni Dragić in golobradi Dončić, ki je na začetek priprav prišel s samozavestno izjavo, ki ji nihče ni posvečal resnosti ("prišel sem po medaljo"). Svoje je dodala premišljena izbira selektorja, Igor Kokoškov je bil namreč pripeljan ravno z željo, da potegne največ iz kapetana.

Dvojec je bil brez dvoma gonilna os zlate zgodbe, a v resnici gre zmago pripisati celotni slovenski reprezentanci, tudi tistim igralcem, ki so v celoti dobivali majhno minutažo. Ne pozabimo, Slovenija je zadnje minute finala proti Srbiji odigrala brez obeh zunajserijskih D-jev.

Zaradi spremembe tekmovalnega sistema je Slovenija kljub naslovu evropskega prvaka ostala brez neposredne vstopnice na svetovno prvenstvo, dolg kvalifikacijski ciklus pa ni odvzel le NBA-jevcev na igrišču, ampak tudi tistega ob igrišču. Kokoškov je bil brez dvoma arhitekt slovenske zgodbe, ki na uradnih tekmah ni utrpela niti enega poraza. Imenovanje Rada Trifunovića na mesto njegovega naslednika je na neki način mogoče razumeti, saj je bil Trifunović ves čas del zlate ekipe. A to dejstvo ni prineslo želenega prenosa tudi pri uspehu.

Trifunović, ne nazadnje slovenska in celotna košarka so bili žrtev v nesmiselnem sporu med organizacijama, ki je preprečila številnim izjemnim košarkarjem, da bi sodelovali v kvalifikacijah. Trifunović seveda ni bil kriv za ta primanjkljaj, lahko pa mu očitamo vodenje nekaterih tekem. Nihče mu ne bo očital obeh porazov s Španijo, a poraza proti Belorusiji in Črni gori bi se lahko ognil. Opazna je bila predvsem nemoč v skoku, na to težavo selektor ni znal pravočasno odreagirati.

V tem kvalifikacijskem oknu v oči bodejo številne odpovedi. Po eni strani gre razumeti boj posameznikov za klubski status, klubi so ne nazadnje tisti, ki igralcem prinašajo kruh. A težko je verjeti, kako se je zmagovalno vzdušje in povezanost akterjev skrhala v enem letu. Namesto poenotenega vzdušje smo tako videli nepotrebno komunikacijo v boju za (obljubljene) nagrade, Klemenu Prepeliču se je zaradi tega na Twitterju uspelo spreti z navijači, ki so ga prej tako navdušeno podpirali.

Ni skrivnost, da ima Slovenija majhen kakovosten kader, kar priča upad števila slovenskih igralcev v Ligi NBA in Evroligi, ki smo mu priča v zadnjem desetletju. Ravno zato bi se moral KZS boriti za vsakega igralca posebej in pozabiti na vse prejšnje zamere. Pot na vrh je trda in dolgotrajna, padec pa je (očitno) hiter in boleč. Misli je treba usmeriti v prihodnost, EuroBasket 2021 je nov cilj, ki mu je treba prilagoditi tudi selekcijo igralcev in dolgoročni načrt.