Pred leti je ob smrti izjemnega nogometaša Georgea Besta po spletu zakrožila kompilacija njegovih vragolij, ki je bila podložena z uspešnico Ordinary World (Običajen svet) skupine Duran Duran.

Kaj je bilo pri Bestu običajno? Njegova posebnost, seveda. Imel je poseben dar, neizmerno ljubezen do preigravanj, iz starih pripovedovanj in posnetkov se včasih zazdi, da mu je bilo bolj pomembno žogo potisniti mimo tekmeca, kot pa jo spraviti za golovo črto. A tega neizmernega talenta ni gojil in pilil, ampak je izjemno rad ponočeval ter izpuščal treninge, s čimer je jezil soigralce in trenerje. Zaradi svojega videza, zabav in odprtosti se ga je oprijel vzdevek Peti Beatle. A ni se znal prilagoditi, zategadelj se je potrpljenje Manchester Uniteda po dobrem desetletju izpelo in Severni Irec je v drugem nogometnem desetletju kar 18-krat zamenjal klube in bil le bleda karikatura nekoč uspešnega genija.

Kar me asociativno spomni prav na Joseja Mourinha. Nogometni svet ga je spoznal po čudežu v Portu, ko je v dveh zaporednih sezonah osvojil obe evropski lovoriki, nato pa sprejel ponudbo Romana Abramoviča in se na predstavitvi v Londonu predstavil kot The Special One: "Prosim ne imejte me za arogantnega, vse, kar govorim, je res. Sem evropski prvak, nisem eden od mnogih." V svoji karieri se je večkrat rad skliceval na zgodovino in statistiko, kar bom storil tudi sam. Številke − najbolj brezkompromisni in objektivni ocenjevalec − so dovolj zgovorne.

Število Mourinhevih lovorik po petletkah:

Sorodna novica Mourinho ni tragičen lik, a ga je žalostno opazovati

O njegovi triletni matrici, ki se je v zelo podobni obliki pojavljala praktično v vsakem klubu, sem pisal že decembra 2018, ko so se mu odpovedali pri Manchester Unitedu. Obdobje v novem klubu se je venomer začelo z injekcijo motivacije. Njegov življenjepis je bil venomer ozaljšan z lovorikami, kar priča tudi zgornja tabela. In ravno polne police so predstavljale obljubo (beri: zagotovilo), da se bo to ponovilo tudi v novem klubu, za kar so se bili nogometaši pripravljeni metati na glavo.

Druga sezona je običajno prinesla največ uspehov, ko je praviloma osvajal naslov državnega prvaka. A na klopi rdečih vragov je bil "le" podprvak, na klopi Tottenhama pa je vrhunec prinašalo obdobje štirih krogov, ko so Spursi vodili v prvenstvu. Res strm padec. Pri vsakem padcu se je "zgodil avtobus", najprej v podobi nepriljubljenih obrambnih bunkerjev, ki ga kritiki radi opišejo prav s parkiranim avtobusom pred golom, nato pa je rad svoje igralce metal pod ta avtobus, kar je pomenilo, da je bil na konferencah do njih rad izrazito kritičen, redko je krivdo prevzel na svoja pleča. Če uporaba istega recepta desetkrat pripelje do istega rezultata, zakaj bi enajstič pričakovali kaj drugega?

Sorodna novica Jose Mourinho obljubil triletno zvestobo Romi

Odgovor je jasen. Ker se Mourinho težko prilagaja. S svojo matrico obrambnega nogometa, ki ga njegovi največji kritiki imenujejo kar antinogomet, je ostal nekje v letu 2010, ko si je z Interjem pokoril celotno Evropo. Ves čas so prihajali novi, mladi trenerji, ki so prinašali nove prijeme in rešitve. Vsi najboljši trenerji so se morali prilagajati na nove (bolj občutljive) generacije nogometašev, nove taktične zamisli in nove rešitve, ki jih prinaša množica podatkov, ki je zdaj na voljo.

Jose Mourinho nikakor ni slab trener, vsekakor pa je njegovo zatekanje k starim prijemom neproduktivno. Če želi biti uspešen v večnem mestu, bo moral pokazati marsikaj novega in drugačnega.