V prejšnjih kolumnah in v podkastu SOS-odmev sem to tudi napovedal in zgodilo se je ravno to ‒ rdeči vragi so svoj vrhunec dosegli v drugi sezoni (to se sicer ni poznalo v lovorikah, a so prikazali svoj najboljši nogomet). Nadaljevalo se je s trenjem, tako na relaciji do vodstva kluba, ki ni uslišalo njegovih želja, kot na relaciji do igralcev, kjer je nezadovoljstvo začelo tleti, kar se je (vsaj na očeh javnosti) še najbolj poznalo v odnosu do Paula Pogbaja.

Jose Mourinho ni tragični lik, a ga je res žalostno opazovati, v kaj se je spremenil. Moram priznati, da imam vedno poseben odnos do športnikov (ali športnih delavcev), ki so na vrhu, so šampioni svojega športa, vladarji, rekorderji in kralji src. A prav vse slej ali prej doleti padec, in ravno v tistem trenutku me v resnici najbolj zanimajo. Na eni strani so navajeni lovorik, zmagovanje jim morda pomeni nekaj samoumevnega, in ko nimajo več tega, za kar morda verjamejo, da jim tudi pripada, pridejo do krute resnice.

Najbolj me zanima ravno njihova reakcija. Na eni strani imamo junake, ki se znajo spoprijeti z realnostjo, znajo poiskati prave odgovore, zamenjajo strategijo in poiščejo nove rešitve. Morda je najlepši primer tega Roger Federer, ki je sredi prejšnjega desetletja nesporno vladal teniškemu svetu, nato prejel nekaj klofut, a je vedno našel nekaj (zamenjava trenerja, metoda SABR, izboljšava bekhenda ...), kar ga je dvignilo. Ne le rekordi, tudi ta pristop ga dela za športnega velikana.

V prehodni fazi rad običajno navedem smučarje skakalce, kjer je ob zmagah še najmanj jasno, zakaj jim res uspeva (tako imenovani občutki), ko to izgubijo, traja običajno precej časa, da najdejo zmagovalno formulo. V tem trenutku sta v fazi iskanja prav oba brata Prevc, ki še nista popolnoma na vrhu, a precej dejavnikov kaže, da se tja počasi bližata.

In potem imamo tiste, ki predolgo vztrajajo v starem prepričanju, v starih zablodah in v starih taktičnih rešitvah. V skupino tistih, ki jih je vsaj malce povozil čas, spada Jose Mourinho. Morda njegov problem lahko še najbolje opišem, da je ostal v preteklosti. S Portom je osvojil Ligo prvakov, ko je bil na čelu kluba iz ozadja, je bila zaprta in pragmatična igra nekaj samoumevnega. Ko je začel vandrovanje zunaj svoje domovine, je vodil same evropske velikane, kjer pa je bolj ali manj vztrajal z zaprto in previdno igro. Ta je sprva sicer prinašala državne naslove, ne pa tudi zanimive igre, ki bi navduševala navijače (zaradi katerih naj bi se nogomet sicer igral).

Ravno zato mi je bilo jasno, da United + Mourinho enostavno ne more biti uspešna kombinacija. United je vedno slovel kot napadalno usmerjen klub (čeprav obstajajo dolga obdobja, ko je po tej igri samo slovel), Mourinho pa kot obrambno naravnan človek. Poročna pogodba, ki niti slučajno ni obetala srečnega zakona.

Manchester United bo (vsaj) do konca sezone vodil Ole Gunnar Solskjär, zlata rezerva iz zlatega obdobja. Nogometaš, ki do obisti pozna filozofijo kluba in pričakovanja navijačev. Njegov pomočnik bo Mike Phelan, ki je to vlogo opravljal že v času Fergusona. Vodstvo kluba je napovedalo, da ga čaka dolgo iskanje nove rešitve, morda bo Norvežan v tem času opravil avdicijo. Domače prvenstvo je že izgubljeno, v Evropi pa bi bilo vsako napredovanje manjši čudež (na katere se Solskjär ‒ strelec zmagovitega gola v finale Lige prvakov 1999 ‒ sicer dobro spozna).

In Mourinho? Gotovo ga čaka naslednji odmevni klub. A če želi tam pustiti večji uspeh, bo moral nujno spremeniti svoj odnos do dela. V zadnjih mesecih je bilo namreč jasno, da je zgolj čakal na odpoved in mastno odpravnino.