Ni skrivnost, da se je Jose Mourinho že dolgo spogledoval s stolčkom v gledališču sanj. Angleška nogometna javnost ga je spoznala leta 2004, ko je s Portom v zaključku tekme senzacionalno izločil Manchester United in v divjem galopu pretekel pol igrišča.

Portugalec je nekaj mesecev kasneje postal trener Chelseaja, s katerim je dve sezoni popolnoma dominiral na Otoku. Zanimivo - prvo tekmo v angleškem prvenstvu je igral prav proti ... uganili ste - Unitedu. V hipu je postal ljubljenec angleških medijev, ki jih je zalagal z zanimivimi izjavami, v katerih je bodice usmeril v tako rekoč vse večje angleške klube. Edina izjema je bil prav United, do katerega se je Mourinho vedno vedel vljudno, in rad je poudaril, da po tekmi spije kozarec rdečega vina z legendarnim trenerjem Alexom Fergusonom.

Po slovesu železnega Škota je med vrsticami večkrat namignil, da ga zanima tudi to delo, a prednost sta dobila David Moyes in Louis van Gaal. Za oba stratega je bila Fergiejeva zapuščina prevelik oreh, štafeta pričakovanj je zdaj v rokah Mourinha.

In kakšna so pričakovanja?

Navijači lahko pričakujejo lovorike. Alex Ferguson je v svojem maratonskem mandatu na Sir Matt Busby Way prinesel neverjetnih 38 lovorik. SAF je navijače razvadil ne samo z naslovi, ampak tudi z napadalno igro, ki je bila vse prevečkrat samoumevna, v zadnjih treh sezonah pa dobiva vse večjo vrednost. Številke so namreč neizprosne. Ne le, da je United v dveh od treh sezon ostal brez Lige prvakov, napad je postal brezzob.

Osvojeni FA-pokal je še pred nekaj leti veljal za veličastni uspeh. Najstarejše nogometno tekmovanje v deželi, kjer je duh večne tradicije vsepovsod prisoten, je imelo magično moč. Danes ni več tako. Četrto mesto in vstopnica za plavanje v premožni reki Lige prvakov ima danes večjo težo. Živimo v prekleto pragmatičnem času. Z visoko ceno. Na drugi strani novinarji lahko pričakujejo nove besedne bravure, zaradi katerih se bo pretakalo črnilo (ali bolje rečeno, se bodo lomile črke na tipkovnici).

Na koncu bo uspeh tisti, ki bo zadnji sodnik. Številke ne lažejo, njihova zgodba je prepričljiva - v desetletju in pol je "special one" osvojil 22 lovorik. Osemkrat je bil državni prvak, dvakrat evropski prvak. A številke ponujajo tudi drugo zgodbo. Njegove zapuščine ne sestavljajo le naslovi, ampak tudi položaj in povezanost ekipe ob njegovem odhodu.

Opomba: V drugem stolpcu je število vseh osvojenih lovorik, v tretjem pa število naslovov državnega prvaka in število sezon, ki jih je prebil na posamezni klopi. V zadnjem stolpcu pa je število naslovov državnega prvaka, ki jih je posamezni klub osvojil po njegovem odhodu.

Padec uspešnosti klubov po njegovem odhodu lahko seveda razumemo tudi kot dodano vrednost let, ko je bil v klubu. A posamezni klub je večji od vsakega igralca in trenerja, saj živi naprej tudi po njihovih odhodih. Dejstvo je, da Mourinho ne more dolgo zdržati v istem okolju. Kaže, da je triletni mandat tisti čas, ko se učinek njegovega magičnega motivacijskega napoja razvrednoti. Res si težko predstavljam, da bi Mourinho na Old Traffordu zdržal več kot le nekaj sezon. A ta trenutek se United ni pripravljen spraševati, kaj bo leta 2020, in je za takojšnji uspeh pripravljen storiti marsikaj.

Mourinho gor ali dol. Dejstvo je, da ljubitelje angleškega nogometa čaka noro zanimiva sezona 2016/2017! Ob omenjenem trenerju bo novinec v Manchester Cityju njegov večni prijatelj iz Španije Pep Guardiola, Liverpool bo prvo celotno sezono vodil iznajdljivi in karizmatični Jürgen Klopp, naslov večnega in nezamenljivega trenerja je od Fergusona že zdavnaj podedoval Arsene Wenger (Arsenal) in seveda ne smemo pozabiti na pravljični Leicester s Claudiom Ranierijem. Komaj čakam!