Pred dnevi sem za podkast Številke opravil intervju z Damjanom Zorcem. Novinar Vala 202 je med drugim pri vprašanju predalčkanja poudaril: "Nihče ni vse življenje neprestano 24 ur na dan samo lev ali desen. Ustvarila se je neka atmosfera, v kateri vidiš, da ima nasprotnik prav in mu pač moraš dati prav. Pri nas pa gre apriori za zavračanje, ne da bi pomislil, da ima drugi prav."

Kot ljubitelj športa nekaj podobnega opažam tudi v tej dejavnosti. Ko gre za nasprotja, rivalstva, primerjanja, je pogosto opaziti zagovarjanje, opravičevanje in poveličevanje dosežkov in potez ekip ali posameznikov, za katere bije srce navijača (kot pri računalniški 1), in seveda obratno: nesposobnost, sreča, sodniška pomoč, igranje, izsiljevanje prekrškov pri tisti drugi ekipi (pri 0).

Primerov je ogromno. Zadnja očitna iz našega športnega prostora spadata v prvo nogometno ligo, kjer sta se vodilna kluba ujela v aferi, ki se bolj kot same igre na igrišču dotikata medsebojnega spoštovanja in človekovega dostojanstva. Zgodbi sta znani - trener Olimpije Marko Nikolić je bil zaradi izjave "idiot črni" kaznovan s prepovedjo sedmih tekem vodenja svoje ekipe. Druga zgodba se je dogajala v Mariboru, kjer je športni direktor Zlatko Zahovič z neokusnimi sporočili žalil in nadlegoval Agima Ibraimija.

Oba dogodka sta bila izjemno zanimiva prav zaradi odzivov navijačev, ki so primera doživljali v skladu z vnaprej določenim prepričanjem, ki ga je vodila barva njihovega nogometnega kluba. Od sodniških zarot in prepričanja, da je sodniška organizacija z visoko kaznijo bolj papeška od papeža, do tistih, ki so v Zahovičevem opravičilu že videli epilog mariborske zgodbe.

Do rasizma je treba imeti ničelno toleranco. Pika. Vsak papeški izgovor je nepotreben in neutemeljen. Pri tej zgodbi je še najneprijetnejši občutek, da do (tako visoke) kazni ne bi prišlo, če ne bi zgodba dobila mednarodnega pospeška. Nikolić je svojo napako plačal, precej drugačen primer pa je na severovzhodu države. Zahovič formalno (od NZS-ja) ni mogel biti kaznovan, a njegova napaka je pravzaprav hujša. Številne izpovedi "odžaganih" nekdanjih članov Maribora skupaj v kombinaciji s SMS-sporočili odpirajo namreč vprašanje mobinga. Ta vidik skorajda ni bil opažen med privrženci najuspešnejšega slovenskega nogometnega kluba.

Morda sem bil krivičen, saj sem namenoma karikiral z besedo navijači. Še zdaleč vsi navijači Olimpije na izpostavljeni problem niso gledali zgolj skozi zeleno prizmo, vsi navijači Maribora pa skozi vijolično. Ne, slišati je bilo kar nekaj razmišljanj, da ima "drugi lahko prav". Kar je pravzaprav precej boljše stanje kot v odnosu do slovenske politike. Tam je "moj politik A" lahko samo dober in samo pošten, "tvoj politik B" pa slab in skorumpiran. In seveda obratno. Obstajata le 0 in 1.