To je le ena od premis čudovite TV-serije Severance, ki je te dni na platformi Apple TV+ končala s predvajanjem prve sezone.

Če ne želite čisto ničesar izvedeti o tej seriji, prenehajte brati.

Serijo je ustvaril Dan Erickson, večino od devetih delov pa je režiral komik Ben Stiller. Glavni lik je melanholični Mark (Adam Scott), ki je zaposlen v skrivnostnem podjetju Lumen, kjer so zaposlenim vgradili čip, ki se aktivira ob vstopu v dvigalo. Ko izstopiš iz tega prevoznega sredstva, preprosto pozabiš vse, kar se dogaja tam zunaj, osem ur delaš v službi, in ko zapustiš pisarno, se čip dezaktivira in tam zunaj nimaš pojma, kaj se dogaja v službi. Spomini so ločeni (severance, ang.) na dva dela, med katerima ni povezave. Morda je tvoj sodelavec v resnici tvoj brat, a tega preprosto ne veš.

Mark deluje na oddelku "izboljšave podatkov", kar se sliši rahlo nejasno in skrivnostno (kar tudi v resnici je), praktično pa je videti njegova služba sanjska, saj se mu na zaslonu v obliki matrice pretaka ogromno številk, ki jih mora razdeliti v različne skupine (O. K., sanjska zame, ker obožujem številke). V njegovi skupini so zaposleni še rahlo tekmovalni Dylan (Zach Cherry), Irving (John Turturro), ki se striktno drži vseh pravil, in novinka Helly (Britt Lower), ki nam služi kot oseba, s katero spoznavamo ta nenavadni svet.

Zdaj pa sledijo kvarniki, zato prosim tiste, ki serije še niste gledali, a bi vas utegnila zanimati, da zdaj pa res prenehate brati.

Torej :)

Vprašanje z začetka tega zapisa je v resnici zavajajoče, saj sem ga predstavil kot morebitni trud podjetja, da zaščiti psihično blagostanje delavcev, v (prikazani) resnici pa je opazna predvsem motivacija podjetja, da zaščiti svoje interese ne glede na zdravje svojih zaposlenih (tako psihično kot fizično). Hja, kako pa bodo vedeli, da so zlorabljeni?!

Markova motivacija za razcepitev je v resnici neverjetno človeška in povezana s tistim, od česar tako radi bežimo − od bolečine. Njegova žena je namreč umrla v prometni nesreči, in ker ne želi žalovati 24 ur na dan, zato raje osem ur brez trohice žalostnih misli preusmeri v službo. Na parkirišču še ves skrušen joka za pokojno ženo, na službenem hodniku pa v žepu odkrije moker robec in ga poskočen in vedre volje vrže v koš. In seveda ne ve, da je njegova stroga šefica Harmony (Patricia Arquette) tudi tečna soseda gospa Selvig (ki nima razmejenega spomina).

Serijo bogatijo krasni in izjemni igralci (težko je koga izpostaviti, ampak John WTF Turturo!). Počasen tempo dogajanja tako vzpostavi prepričljive razloge in iskreno motivacijo, da se nenavadna četverica združi in želi ugotoviti resnico o svojih zunanjih jazih ter da v resnici niso tako srečni, kot to oglašuje Lumen. Kako poetično, Lumen (v fiziki enota svetlobnega toka) želi prikazati in širiti le svojo svetlobo (resnico), v njeni senci pa se skriva marsikaj neprijetnega.

Izdelek deluje tudi na simbolni ravni. Neskončni hodniki spominjajo na skrivnostni labirint, v katerega so ujeti naši junaki, večinoma belo ozadje (Apple?) spominja na nepopisan bel list skrivnosti, prav tako pa podobne asociacije švigajo ob pogledu na predvsem stranske like. Vodja varnostne službe Doug (Michael Cumpsty) je s svojim brezizraznim obrazom izrezan lik iz franšize Možje v črnem (kjer seveda brišejo spomine). Nadzornik gospod Milchick (Tramell Tillman) je umetno prijazen in z belo srajco spominja na sestro Ratched (Let nad kukavičjim gnezdom). Vse bo O. K., če boste le igrali po pravilih, sicer pa vas čaka pravi pekel!

In seveda besedne igre − ustvarjalci se v zadnjem delu lepo poigrajo s kadriranjem, ko Helly stoji pred zapisanim svojim imenom, kjer prekriva y, tako da ostane zapisana le beseda pekel (hell, angl.). Da, v peklu sem, rešite me že! Njeni brezplodni poskusi pobega me še kako spominjajo na kultno britansko TV-serijo Zapornik iz 60. let.

Ena ključnih tem je brez dvoma vprašanje svobode. Na eni strani posameznika, na drugi strani pa velikih korporacij, ki želijo s čipi širiti in prodajati svojo resnico. Se še spomnite Markove motivacije bega od bolečine? Premožni veljaki so si pripravljeni čip vgraditi zgolj zato, da ne bi čutili neprijetne telesne bolečine (kar naredi senatorjeva žena, ki ne želi čutiti bolečin poroda).

Severance odlično zgradi svoj svet, na začetku to počne počasi, s čimer nas posrka v svoja pravila. V zadnjih dveh akcijskih delih pa nas s premišljeno montažo in dramaturgijo prikuje na stole, da z Markom lahko le zakričimo "Živa je!".

Da, serija je živa, ni čipa na tem svetu, da bi to pozabili! Čista petka!