Gre za izmišljenega junaka iz filma Oliverja Stona Wall Street (1987), kjer mu je glas in stas posodil Michael Douglas. Drama o vzponu borznega posrednika je marsikoga presunila, še desetletja pozneje pa v zavesti ostaja Gekkov brezkompromisni in odkriti citat: "Pohlep je dober."
Nogometni velikani me v marsikateri potezi spominjajo prav na Gekka, ki naj bi ga Stone ustvaril na podlagi več resničnih oseb, vključno svojega očeta. Gekko izvira iz srednjega razreda, s svojimi sposobnostmi na bančni zelenici pa hitro napreduje med največje igralce v svojem poslu in postane (so)vladar lige, v kateri se udejstvuje.
Kar nekaj nogometnih klubov, ki so nakazali namero o osamosvojitvi, zgodovinsko prav tako izhaja iz nižjih razredov, njihovi navijači so pogosto pripadali delavskemu razredu. Šlo je za desetletja dolg obojestranski prenos čustev in (gradnjo) identitete.
Nogometna evolucija je delala svoje korake, boljši klubi so odstopali, napredovali, rasli in se odlepili od svojih konkurentov − tako v mestu ali državi. Kakšen pa je utrpel tudi svoj padec na Wall Streetu, poniknil proti dnu in se zgolj z nostalgijo spominjal zlatih časov. Vse se premika, vse se spreminja, s čimer seveda ni prav nič narobe.
Prav Liga prvakov (vključno z njenim predhodnikom Pokalom državnih prvakov) je odličen primer te evolucije. Če je dolga desetletja imela prostor zgolj za državne prvake, se je prostor počasi in zanesljivo širil tudi za druge premožne in sposobne klube. Največje "državne" lige so kmalu dobile prostor še za drugi, tretji in četrti klub. Če so ti nekaj let stali na nezanesljivi stopnici zadnjega kvalifikacijskega kroga, imajo danes neposredno vstopnico. In v novih pravilih, ki naj bi bila objavljena prav danes, naj bi dobili še dodatna mesta. Skratka, nihče ne more trditi, da se Liga prvakov v tem pogledu ni razvijala in prilagajala tudi najbogatejšim.
A bogataši so kot mala deklica Claudia iz filma Intervju z vampirjem (1994), ki nenasitno dahne "hočem še". Seveda hočejo še več! Nogometna evolucija jih je spremenila v skoraj nesmrtne. Nekoč morda le mestna baza navijačev se je v digitaliziranem svetu spremenila v globalno blagovno znamko, za katero pesti stiskajo na skoraj vsakem koščku sveta.
Motiv prebežnikov je jasen in razumljiv − denar. Življenje na visoki nogi (nogometni prestopi, plače nogometašev) vsekakor ni poceni. Številke na desni strani kažejo nemajhne izgube, v tej sezoni pa bi bile lahko še precej hujše. Pandemija je svoje posledice pustila praktično na vsakem delu življenja, ne le zdravstvenem.
Ravno ta časovni kontekst je za pristaše prebega razumljiv, za vse preostale pa toliko bolj boleč. Pandemija še toliko bolj kliče po solidarnosti, a ustanovitev take lige je vse kaj drugega kot solidarnost, saj v resnici ruši vso zgodovino in ustroj. Ruši piramidno shemo, ko je mogoče napredovati iz nižjih lig vse do Lige prvakov, kot je nazadnje, denimo, uspelo Leicestru. Ruši pa tudi finančne injekcije, ki jih je Uefa delila vsaki od svojih članic za svoj razvoj. Morda se ravno zaradi te poteze nekje na Madeiri ne bo razvil naslednji Cristiano Ronaldo ali pa v Modrićih naslednji Luka Modrić.
"Nogomet je edini globalni šport z več kot štirimi milijardami navijačev in odgovornost velikih klubov je, da se odzovejo njihovim željam," je namero obrazložil Florentino Perez. Prvi mož novega tekmovanja ima seveda prav. A sam njegove besede berem kot "Nogomet je edini globalni šport z več kot štirimi milijardami navijačev, zato je priložnost velikih klubov, da to unovčimo in se odzovemo svojemu pohlepu. Pohlep je dober."
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje