Prejšnji slovenski rekord medalj na tovrstnih tekmovanjih je dve, kar pomeni, da je bil mejnik krepko popravljen. Seveda je treba v isti sapi pristaviti, da smo zadnja leta priča pravi inflaciji disciplin, ki gredo na roke tudi slovenski reprezentanci (npr. v ženskih skokih), a to ne spremeni končne ocene − v pravem trenutku je bilo treba prikazati najboljšo formo, kar je lepemu deležu reprezentance tudi uspelo.

Sorodna novica Nepozabni in rekordni slovenski uspehi

Že prejšnji teden sem objavil lestvico slovenskih medalj na zimskih svetovnih prvenstvih, kjer tokratna bera nordijcev še bolj pride do izraza. Številke lahko obrnemo tudi drugače in težave z inflacijo disciplin lahko vsaj deloma zaobidemo z izkoristkom. Slovenski športniki bi realno medalje lahko osvojili v devetih disciplinah (brez nje so ostali moški na veliki skakalnici ter ekipni in mešani tekmi). Dvotretjinski uspeh je odličen! Preletel sem vsa prvenstva, kjer so Slovenci osvojili vsaj tri medalje, in izračunal odstotek, v vseh primerih je bil izjemen.

To so res osupljivo visoki odstotki, hkrati pa je treba številke interpretirati tudi v kontekstu. Zgornja primera alpskih smučarjev namreč bolj govorita o izjemni zgodbi Tine Maze (ob Mateji Svet je še vedno edina Slovenka v zimskih športih, ki je na enem svetovnem prvenstvu osvojila tri medalje), kot pa pestrosti reprezentance. Letošnji uspehi pričajo prav o širokem kadru. Ko upoštevamo še starost (vsa slovenska sedmerica z osvojeno snežinko je stara med 20 in 26 leti), je jasno, da gre za jedro, ki lahko v celoti vztraja vsaj še en olimpijski ciklus.

Sorodna novica Lampič in Urevc od srebrne ali zlate medalje oddaljilo udiranje do gležnjev

Posebej velja izpostaviti Anamarijo Lampič. Čeprav v celotni zimi ni osvojila niti ene posamične zmage, bo na svojo polico lahko postavila mali kristalni globus, to je v sprintu trikrat uspelo Petri Majdič. Zanimivo, najuspešnejša slovenska tekačica v eni statistiki že zaostaja za Ljubljančanko − Lampičeva je na svetovnih prvenstvih namreč že osvojila tri medalje, s čimer je presegla Majdičevo. Vsaj ta hip težko napovedujem, da bi jo lahko kadar koli ujela pri uspehih v svetovnem pokalu, na največjih tekmovanjih pa lahko njene dosežke preseže že v naslednji zimi.

Težko grem mimo prejšnje kolumne, ko sem se na primeru alpskega smučanja spraševal, ali res nagrajujemo najboljše. Morda še bolj radikalno spremembo so pred dvema desetletjema sprejeli v smučarskih tekih, ko so skoraj izgnali posamične starte. Vsi maratoni so praviloma zdaj v obliki teka s skupinskim startom, kar je seveda veliko bolj zanimivo za gledalce (tako na tribunah kot pred televizijskimi zasloni). S tem je možnosti za medalje dobila cela plejada novih tekmovalcev, ki bi v samostojnih tekih težko prišli med najboljših deset, kaj šele na oder za zmagovalce. Norveško tradicijo ultrašampionov, ki lahko zmagujejo tako v sprintu kot maratonu, je v Oberstdorfu nadaljeval Johannes Høsflot Klæbo, ki je mojstrsko prvi pritekel v cilj 50-kilometrske preizkušnje.

Sorodna novica Iversen prvak na 50 km po diskvalifikaciji Klaeba

24-letnik je pozneje sicer ostal brez medalje, ker je oviral najboljšega tekača zime Aleksandra Boljšunova. Rus je prvi zapeljal v zadnji zavoj, s čimer je dobil prednostno pravico, a nikakor ne gre spregledati, da je prav on s proge izrinil Norvežana in si trenutek pozneje ravno zaradi te poteze zlomil palico in ostal brez možnosti za zmago. Nepremišljena in slaba odločitev je pustila slab občutek ob sicer zanimivi tekmi, ki je bila zaradi različne taktike pri menjavi smuči nekoliko bolj zanimiva od običajnega skupnega sprevoda najboljših do zadnjega sprinta. Odločitev Fisa je slaba in ni osrečila nikogar, razen Emila Iversena, ki je pri 29 letih osvojil sploh prvo posamično medaljo na velikih tekmovanjih.