Marsikdo je s svojimi rituali ujet v eno od takšnih zank. Od vstajanja na(j)prej s točno določeno nogo, vrstnega reda obuvanja nogavic, načinom pitja kave, preskakovanjem črt pri zebri, umivanjem zob ... S ponavljanjem ni nič narobe, seveda, vse dokler ne trčimo ob obsesivno kompulzivno motnjo, ki je povezana s prisilnimi mislimi in tesnobo, ki nas v resnici ovirajo.

Športni rituali me asociativno spomnijo prav na večno ponavljanje, na predvidljivost. Zagotovo napoved prihodnosti, v kateri natanko veš, kaj bo sledilo. Ker se je že zgodilo. Udarec Primoža Peterke z rokami po nogah, rdeči zgornji del oblačila Tigerja Woodsa zadnji dan turnirja v golfu, ples hake novozelandske reprezentance v ragbiju ali servisni ritual Rafaela Nadala, ki z desnico najprej pogladi kratke hlače, si popravi majico najprej pri levem ramenu, nato na desnem, s prsti obišče še ušesi in nos, preden končno v roko prime teniško žogico ...

Sizif je bil za svoje grehe (beri pretkane prevare) kaznovan z neskončno zanko trpljenja, zgoraj opisane ponavljanke pa so v resnici namenjene ravno obratnemu učinku − športnika optimalno pripeljati na začetek nastopa, tako na psihični kot motivacijski ravni.

Nadalovi rituali včasih res spominjajo na obsesivno kompulzivno motnjo. Španec je namreč zelo pazljiv, natančen in dosleden pri svojih dejanjih, od poskakovanj pri metu kovanca, prestopanja črt, čakanju tekmeca, da prvi preide na drugo stran igrišča, natančnega postavljanja steklenic ob svoj stol, odlaganja brisač na rob igrišča, ki jih potrebuje po vsaki točki, in seveda do začetka serviranja, kar (zaradi počasnosti) včasih koga ujezi.

21-kratni zmagovalec turnirjev za grand slam je večkrat priznal, da mu te malenkosti pomagajo, ker ga še bolj "potegnejo v film". Vsaka mikropoteza pomeni majhen korak proti vrhu. Vsak udarec je korak po hribu navzgor. Vsak prihod k brisači je premikanje tiste presnete skale. Korak za korakom.

Sizifova tragedija je v tem, da se ves čas vzpenja, a nikoli ne pride do cilja. Odsotnost kakršnekoli spremembe pa liku odvzame možnost napredka. Pri spremljanju filmov ali branju knjig je (vsaj običajno) nesmiselno, če se junak ob koncu vrne v isto točko, pri tem pa ne naredi nobenega osebnega napredka ali doživi spoznanja.

Sorodna novica Nadal se je v nočni pariški drami maščeval Đokoviću

No, športniki niso del tega brezsmisla, ampak na koncu dneva (ali sredi noči, kot se je izkazalo v četrtfinalu Rolanda Garrosa) skalo venomer potisnejo do vrha hriba, kjer jo zmagoslavno zdrobijo ali pa se ta skotali nazaj in jih pri tem simbolno pomendra. A bistveno je, da se športniki po koncu poslovijo od tega vzpona, nekaj naučijo in začno napadati naslednje vzpetine.

Rafael Nadal je v čustvenih trenutkih po zmagi nad Novakom Đokovićem nakazal, da morda igra na svojem zadnjem Rolandu Garrosu. Ko se bo nekoč res poslovil, za njim ne bodo ostali le rekordi in številke, ampak predvsem spoštovanje in odnos do te igre, s katerim je postal vzor brezštevilni množici mladih igralcev.

In tega se je naučil tako na vrhu hriba kot njegovem dnu.