22-letni Eritrejec je prejšnji teden dobil 10. etapo Dirke po Italiji in s tem postavil več dosežkov v kategoriji 'prvi' − med drugim je postal prvi temnopolti afriški zmagovalec etap na tritedenskih dirkah. Bil je v izjemnem položaju, da bi ob koncu tega tedna osvojil še majico za najboljšega po točkah, a zamašek je šel svojo pot ... In vsaj začasno ustavil hitro vzpenjajočo se pot Biniama Girmaya.

Rojen je bil leta 2000 v prestolnici Asmari. Kolesarstvo je v Eritreji zelo priljubljeno, a Biniamova prva strast je bil nogomet, ki ga je v osnovni šoli tudi treniral. Za kolesarstvo ga je navdušil starejši brat, ki je bil prvi v družini, ki se je začel ukvarjati s tem športom, po njegovih sledeh pa je šel tudi mlajši brat (ste ob tem pomislili na Tadeja Pogačarja?).

Kolesarstvo ni poceni, sploh če si želiš uspeti v okolju, ki ni najbolj stimulativno. Začetki so bili naporni, oče je bil mizar in je prek svojega posla sinovoma omogočil, da sta se začela ukvarjati z obračanjem pedalov. Biniam je očetu večkrat pomagal pri delu, kar mu je le dodatno pomagalo pri spoznanju, česa si res želi − postati vrhunski kolesar.

A sama želja ni dovolj, za vstop na največji oder se je moral najprej dokazati na številnih dirkah na domači celini. Čeprav vsako leto tam organizirajo več kot sto dirk, so oči običajno uprte le v peščico največjih, kot sta v Ruandi in Gabonu. Te dirke spremlja tudi evropska javnost in takrat je treba izkoristiti priložnost. "Če želiš iz moje države med profesionalce, moraš biti v pravem trenutku na pravem mestu. Potrebuješ veliko sreče," je Girmay razmišljal na začetku tega leta.

Leta 2018 je pokazal, da ima tako talent kot željo, saj je postal afriški prvak v mladinski konkurenci tako na cestni dirki, posamični in ekipni vožnji na čas. Postal je član ekipe World Cycling Centre in avgusta takoj dokazal svojo nadarjenost v Evropi, ko je dobil uvodno etapo dirke Aubel−Thimister−Stavelot, kjer je v ciljnem sprintu ugnal najbolj nadarjenega tekmeca svoje generacije Remca Evenepoela. Sloviti Belgijec je tisto leto na 30 posamičnih dirkah zmagal kar 20-krat.

Njegova pot se je vzpenjala, da so ga opazili tudi v Evropi. Leta 2020 je postal član ekipe Nippo–Delko–One Provence, ko pa je ta na začetku naslednjega leta padla v finančne težave, so ga hitro pograbili v ekipi Intermarche–Wanty–Gobert Materiaux, s katero je začel dirkati v svetovni seriji. S tem je prvič dobil tudi odlične razmere za trening in ekipno podporo.

Začetki na afriški celini so bili kot dirka na izločanje. Da si sploh ostal v igri, da te opazijo, je bilo treba uspeti na enodnevnih klasikah, zato se je osredinil prav nanje. A sam je večkrat priznal, da je imel nemalo težav pri pozicioniranju v skupini. Ko so se na največjem odru etape ali dirke začele odločati, je tempo v zadnjih petih ali 10 kilometrih močno pospešil, v svoji ekipi se je v pripravah na zaključek pogosto znašel sam, zato je izgubil stik z najboljšimi. To je pomenilo, da je moral silovito sprintati, zaradi česar je včasih tudi ujel priključek in se veselil odmevnega izida.

Ob prihodu v belgijsko ekipo pa je dobil tudi tovrstno podporo in znanje, kar je letos nadgradil s kar tremi zmagami. Na dirki Trofeo Alcudia−Port d'Alcudia je v sprintu velike ekipe ugnal izkušene sprinterje, kot so Giacomo Nizzolo, Michael Matthews in Pascal Ackermann. Marca je dobil enodnevno klasiko svetovne serije Gent−Wevelgem, zdaj pa še etapo Gira. Po srečnih sedmih zmagah med profesionalci je prišla še osma, v kateri se je zgodil zamašek in vsaj začasno zamašil njegovo pot proti vrhu.

Biniam se zaveda prehojene poti in sreče, da je sploh dobil priložnost, da so ga opazili. Ob svojem letošnjem preboju je to večkrat poudaril in dodal, da danes kolesarji iz Eritreje in Afrike nimajo toliko priložnosti, kot jih je imel še sam pred nekaj leti. Nekateri pokrovitelji so se umaknili, svoje pa je naredila tudi pandemija, ki sicer ni ustavila najpomembnejših dirk, je pa precej okrnila dogajanje v nižjih delih kolesarske piramide.

In za to gre. Za priložnosti. V množici motiviranih in željnih uspeha so izhodišča različna. Marsikaj se mora poklopiti, da dobiš priložnost in tudi če jo dobiš, niti slučajno nimaš zagotovila, da ti bo uspelo. Včasih je na poti en sam zamašek, ki te ustavi, spet drugič pa ti le še ojača željo, da še bolj odločno nadaljuješ proti uresničitvi sanj. Tudi o naslovu svetovnega prvaka. Morda celo na afriških tleh.

Verjetnost za kaj takega je najbrž večja od tega, da ti v oko prileti zamašek penine.