Sorodna novica Roglič s četrto etapno zmago potrdil tretje zaporedno slavje na Vuelti

Niti kančka dvoma ni, kaj se lesketa na kolesarskem piedestalu − zmaga na Dirki po Franciji. Ko je Primož Roglič leta 2018 na dirki vseh dirk končal tik pod zmagovalnim odrom, je dobil zadnji dokaz, da se je sposoben boriti za rumene sanje. Še zdaj imam v glavi podobe, ko je sedel v kombiju in kolegu Davidu Črmelju razlagal, da je s četrtim uspehom zelo zadovoljen, hkrati pa tudi malo razočaran nad kakovostjo kronometrskega materiala. Ekipa mu je dala zagotovilo, da bo z njim v vlogi kapetana šla po Tour leta 2020. Vse je bilo natančno naštudirano.

Precej manj opredeljena pa je bila njegova zgodba z Dirko po Španiji, ki ima precej manj veljave, zaradi umeščenosti v zadnji del sezone pa se pogosto − prosto po Martinu Hvastiji − tretira celo kot kazenska odprava. Sam jo sicer bolj razumem kot priložnost za doseganje vrhunskih izidov, po katerih hrepenijo najboljši kolesarji na svetu, med katere brez dvoma spada tudi Roglič.

Vsi trije njegovi nastopi na Dirki po Španiji so bili vedno reakcija na razočaranje v prejšnjem delu sezone. V letu 2018 in 2019 je začel serijsko zmagovati na enotedenskih dirkah (dve Romandiji, Baskija, od Tirenskega do Jadranskega morja, ZAE, Slovenija), tako je na Giro 2019 prišel kot izraziti favorit, ko naj bi naredil naslednji logični korak in svoj pečat pustil še na grand touru. Po imenitnem začetku in vožnji v rožnati majici so se pripetile napake (tudi s prehrano), padci, svoj delež je pristavila tudi ekipa z nekaterimi še zdaj nerazumljenimi potezami. S tretjim mestom, ki ga je na koncu rešil s kronometrom, je bil prezadovoljen.

Marsikdo mu je prilepil etiketo, da ni sposoben na visoki ravni dirkati v drugem in tretjem tednu. Da so to neutemeljena prepričanja, je dokazal tri mesece pozneje, ko je prepričljivo dobil Vuelto in s tem postal prvi Slovenec z zmago na tritedenski dirki.

Sorodna novica Roglič na ciljni črti prehitel Alaphilippa za zgodovinsko zmago!

Lanska zgodba z izgubljenim Tourom na predzadnji dan je bila že večkrat opisana in je dobro znana. V Primožu je prebudila lakoto po zmagah, zaključek sezone je bil res nepozaben − z uverturo na LBL (spet prva slovenska zmaga na spomenikih), sledila pa je Vuelta, ko je kot plenilec lovil etapne zmage. Lakota po zmagah mu je ne nazadnje na račun bonifikacij tudi prinesla ubranitev zmage.

In letos? Vnovično razočaranje v Franciji, tokrat v podobi komolca Sonnyja Colbrellija (ki je mimogrede prejšnji teden dobil Dirko po Beneluksu). Obležal je na tleh, povit, razočaran ... A še tretje leto je po tretjem padcu in razočaranju vstal in se pobral na šampionski način. Olimpijsko zlato je bilo več kot obliž na krvave in še ne zaceljene rane. Zlati obesek iz Tokia ga je izrazito sprostil, v Španijo je tokrat prišel precej sproščen in razbremenjen uspeha. Najbližji ga poznajo kot izrazito zabavnega in sproščenega, kar se je redkeje odražalo na srečanjih z novinarji.

Sorodna novica Roglič po spektakularni zmagi: "Težko je načrtovati take stvari"

Ko je v 3. etapi skoraj brez težav zmogel na Picon Blanco, mu je bilo jasno, da ima dobre noge, ki ga lahko ponesejo do španskega hat-tricka. S tem je v svoj raznovrstni mozaik dodal še en kamenček, o katerem je pravzaprav govoril že sam na začetku sezone, da želi voziti bolj nepredvidljivo. Marsikdo si je iz 10. etape zapomnil padec pri spustu, a pravi nauk je prinašalo spoznanje o moči, zaupanju, nogah in presenečenju, zaradi katerega je sploh sprožil napad. In nekaj podobnega je prikazal tudi v 17. etapi, ko je nagonsko odgovoril na napad Egana Bernala in prišel do ene najbolj opevanih zmag v bogati karieri. Kolumbijec ga je občudoval, češ 'Primož je tvegal svojo zmago, jaz nisem imel ničesar izgubiti'. Iz preračunljivega ubijalca v zadnjih metrih strmih vzponov se je preobrazil še v nekoga, ki ima pogum in ga ni strah tvegati ter mojstrsko odpeljati zadnjih 60 kilometrov.

Sorodna novica Romar Roglič: "Res sem užival vsak trenutek Vuelte."

Primož neprenehoma širi svoj repertoar uspehov, potez in zmag. Kolesarski svet vse bolj spoznava njegovo osebnost in človečnost. Ni pa nobenega dvoma, da bi vseh svojih 58 zmag v drobcu sekunde zamenjal za tisto v Parizu. Prepričan sem, da je ta misel ves čas nekje v njegovi glavi. In da bo storil vse, da v francoski prestolnici enkrat res obleče rumeni dres.

PS: In ne pozabimo na diamantno obdobje slovenskega kolesarstva: Primož Roglič in Tadej Pogačar sta dobila pet od zadnjih sedmih grand tourov (!), vmes pa osvojila olimpijsko medaljo in spomenik. Manjka le še zlata medalja na svetovnem prvenstvu. Res nepozabno obdobje, po katerem se nam bo nekoč še kolcalo.