Po dveh dnevih ogrevanja, ko je bil VAR še v ozadju, je v soboto stopil na glavni oder in razdelil javnost. Zgodovina se je pisala na obračunu med Francijo in Avstralijo, ko je v 54. minuti Avstralec Joshua Risdon zaustavil Antoina Griezmanna. Sodnik Andres Cunha sprva ni zapiskal, a njegovi pomočniki v Moskvi so pregledali posnetke in menili drugače. Urugvajec je stekel do kamere, pogledal posnetek in pokazal na belo točko. Griezmann je pobral žogo in jo spravil v mrežo. S tem so bile ustvarjene prve vrstice novega poglavja nogometne zgodovine.

Naslednji odstavek se je napisal isti dan na obračunu med Dansko in Perujem.

Eden od glavnih pomislekov uvedbe te tehnologije se je skrival v času, a v obeh primerih je od spornega kontakta do piska glavnega sodnika, ki je prekinil igro in se sprehodil do svojega zaslona, minilo natanko 22 sekund, kar je v resnici precej malo. Toliko časa je torej minilo, da je skupina videosodnikov v Moskvi pregledala sporni položaj iz več zornih kotov, sprejela svojo odločitev, jo posredovala glavnemu, ta pa se je odločil, da bo res prekinil igro in še sam preveril isti dogodek. Ne pozabimo, škarje in platno ima v roki še vedno glavni sodnik, morda z VAR-om dobi malo več manevrskega prostora. Češ, dogodka nisem dobro videl, če je bil prekršek, me bodo na to že opozorili videosodniki. Če opozorila ni, potem sem se zagotovo pravilno odločil.

Naslednji pomislek (ki še vedno ostaja) je, ali je bil prekršek res storjen. V soboto je bila odigrana še tekma med Argentino in Islandijo, kjer sta se v povezavi z enajstmetrovko zgodila še dva vidnejša dogodka. Zanimivo je bilo poslušati številna mnenja strokovnjakov o enajstmetrovki nad Sergiom Agüerom, nekateri so menili, da sodnik ne bi smel pokazati na belo točko, kar pa bi moral storiti ob prekršku nad Cristianom Pavonom. Ne pozabimo, končno odločitev še vedno sprejema človek in ne tehnologija.

Blagodejni učinek VAR-a, vsaj sodeč po prvih štirih dneh mundiala, je opazen padec primerov simuliranja. Napadalci precej redkeje skušajo odigrati prekrške, s katerimi bi želeli izsiliti enajstmetrovke ali kartone. To je brez dvoma pozitivni stranski učinek. VAR sicer preverja res omejeno število spornih dogodkov, med katerimi ni prepovedanih položajev, a tudi napačnih odločitev pri prehitkih je bilo res malo.

Moderna tehnologija se je v zadnjih desetletjih ugnezdila v številne pore človeškega življenja, udejstvovanja in ustvarjanja. Videotehnologija je že precej časa prisotna tako v najbolj spremljanih športih (košarka, tenis, ameriški nogomet), razširjenih (odbojka) in tudi manj globalnih (hokej na ledu, judo). Skrajni čas je bil, da ta vrata odpre tudi kralj športov.

Eden od najlepših vidikov nogometa je uniformnost. Ne glede na to, ali gre za finale Lige prvakov ali najnižjo raven slovenske nogometne piramide, gre za enako igro z enakimi pravili. Potrebujete žogo, dva gola, sodnike in 22 nogometašev. VAR brez dvoma posega v igro in spreminja njegovo podobo. Do posegov, ki se ravnokar dogajajo v Rusiji, najbrž še nekaj časa ne bo prišlo v najnižjih ligah ali najmlajših kategorijah. A to ne bi smelo vplivati na samo nogometno igro. Ne pozabimo, podoben razkorak se je zgodil marsikje, denimo v tenisu, kjer največji turnirji omogočajo posnetek sokoljega očesa, česar na malih turnirjih ne vidimo, a to – kot kaže praksa – ne pomeni, da obstajata dve različni vrsti tenisa. Na srečo.

V tem trenutku se zdi ključno vprašanje, kdaj posredovati z VAR-om. Ko ta ponuja nedvoumno odločitev, da je bila prvotno sprejeta odločitev napačna? Ali ko posnetek tehtnico zgolj občutno nagne na drugo stran? Prepričan sem, da bo praksa pokazala najboljšo rešitev, prav gotovo pa bo prinesla še kakšno težavo, na katero sprva najbrž nihče niti ni pomislil.

Pod črto je treba izpostaviti dve stvari, VAR je odraz današnjega, modernega časa in pripomoček, ki pomaga k bolj poštenemu razpletu in s tem boljšemu nogometu. Zategadelj – VAR, dobrodošel!