Povprečna doba vodenja vseh klubov v Premier league znaša dobri dve leti, zato njun desetkrat daljši razpon terja podrobnejšo analizo. Med njima je veliko podobnosti, a tudi razlik. Oba sta bila angažirana z jasnim namenom, da klubu povrneta star sijaj. Arsenal je bil državni prvak leta 1991, nato je sledil padec, saj se ni več uvrščal med najboljše tri, še precej dlje so čakali na državni naslov pri Unitedu.

Opomba: Vrstica mednarodne lovorike prikazuje vse zmage v evropskih pokalih in svetovnem klubskem prvenstvu.

Približno enaka doba je prinesla občutno več uspeha Fergusonu in rdečim vragom, a začetek je bil po merilu uspešnosti precej drugačen. Wenger je državni naslov osvojil že v drugi sezoni (1997/1998), ki je bila sicer njegova prva v celoti vodena sezona, Ferguson šele v sedmi (vmes je sicer žel uspehe v obeh domačih pokalih in Pokalu pokalnih zmagovalcev).

Čeprav je bilo med njunima začetkoma kar desetletje razlike, sta se oba ubadala z enako težavo - klubsko kulturo, ki je pravzaprav presegala sam klub in bila vtkana v samo kulturo okolja. V 80. letih je bil alkohol v angleškem nogometu še precej prisoten, Ferguson je tako v svoji biografiji enega izmed poglavij naslovil "drinking to failure" (s pijačo do neuspeha, op. a.). Wenger je podobno rezervo identificiral v prehrani, s katero je dvignil formo precej igralcem, hkrati pa jim tudi podaljšal kariero.

V času globalizacije je le še bled spomin na obdobje, ko je bilo število tujcev omejeno na tri in čas, ko so bili tuji trenerji velika izjema. Težko je verjeti, da je bil Wenger šele tretji Neotočan, ki je vodil enega od klubov v Premier league (zgodovino je leta 1993 pisal Argentinec Osvaldo Ardiles, ki je prevzel Tottenham; le nekaj tednov pred Wengerjem pa se je pri Chelseaju v dvojni vlogi igralec-trener preizkusil Ruud Gullit).

Prav Wenger je bil eden od tistih trenerjev, ki je bil privrženec kupovanja tujih igralcev. Bil je v koraku s časom in imel neverjeten nos za nogometaše, ki morda niso bili največji zvezdniki, a so pod njegovim vodenjem to postali. Thierry Henry, Patrick Vieira, Robert Pires, Kolo Toure, Marc Overmars, Nicolas Anelka in Sol Campbell je le nekaj njegovih biserov, ki so se pod Wengerjevo taktirko razvili in bili zraven v obdobju največjih uspehov. Ni skrivnost, da so topničarji (tudi zaradi gradnje novega stadiona) v obdobju nore inflacije cen na nogometnem tržišču izgubili kupno moč. Wenger je sicer vztrajal pri filozofiji nebrušenih diamantov, ki jih je želel vtkati v ekipo, ki ne gleda le na rezultate, ampak goji igro, ki je lepa na oko.

Eden izmed vzrokov dolgega Fergusonovega obdobja je bila njegova zmožnost prilagajanja. Od njegovega začetka do konca v Manchestru je minilo več kot četrt stoletja, v katerem se je spremenilo marsikaj, Ferguson pa se je vedno znal prilagajati in zategadelj ostati na vrhu svoje lige. Na drugi strani je Wenger - v času, ki je prežet s pragmatizmom - malce naivno ostal v preteklosti in v taktičnem smislu ostal za številnimi mladimi trenerji, ki so navdušili s svežimi pristopi. Wenger se je v svoji trenerski karieri z 48 strategi pomeril vsaj osemkrat. Igra številk pokaže, da je bil najmanj uspešen prav proti trenerjem, ki so zacveteli po letu 2004, ko je bil Arsenal zadnjič državni prvak (in to brez enega samega poraza). Ni presenečenje, da je na vrhu Jose Mourinho, ki je leta 2005 s Chelseajem dvignil čislani pokal in s tem simbolno končal zlato Wengerjevo obdobje. V spodnji tabeli so vsi trenerji, proti katerim je Wenger osvojil manj kot polovico vseh možnih točk.

Opomba: Označeni trenerji trenutno delujejo v Premier league.

V zadnjih letih se je večkrat zdelo, da je Wengerjeve dobe konec, a reševal se je predvsem zaradi uspeha v FA-pokalu, kjer je rdeče od leta 2014 naprej popeljal do kar treh naslovov. A vse večji prepad do prvega mesta v precej pomembnejšem državnem prvenstvu in konec zaporednega nastopanja v Ligi prvakov sta vse bolj krepila njegovo opozicijo. Wengerju je bilo najbrž jasno, da bo po koncu sezone zelo težko ostal v sedlu, zato je prehitel vse morebitne ukrepe vodstva kluba in sam potegnil prvo potezo. S tem si je zagotovil dvoje, slovo na nivoju, kjer mu bodo navijači na zadnjih tekmah ploskali in se zahvalili za vse, kar je dal klubu (namesto da bi gledali zdaj že kultne napise #wengerout), hkrati pa je igralcem vlil zadnjo injekcijo motiva v lovu na zmago v Evropski ligi. Skoraj neverjetno je, da v tako široki zapuščini ni niti ene evropske lovorike. Morebitna zmaga bi tako pomenila zadnji kamenček v njegov mogočni mozaik, klub pa bi spet vrnila na zemljevid Lige prvakov.