Priznam pa, da me je včasih zmotila profesorica, ki je svoje vprašanje "In kaj je pisatelj s tem hotel povedati?" toliko časa ponavljala, dokler od učenca pred seboj ni slišala odgovora, ki se je skrival v njeni knjigi.

Nič ne rečem. Številni strokovnjaki so prav gotovo preživeli številne ure, v katerih so prečesali posamezno delo, da so našli vse očitne in veliko bolj skrite namige in sporočila. A številne analize so prav gotovo našle tudi kakšno sporočilo, ki ga avtor niti slučajno ni nameraval sporočiti. To je pač logična posledica dolgega ukvarjanja z isto materijo. Kar načeloma ni narobe, ravno nasprotno - možnost, da sto bralcev nekega literarnega dela v njem najde 100 sporočil, načeloma izdelku le še oplemeniti umetniško vrednost in ne nazadnje njeno moč.

Izvirnost. To je še kako pomemben vidik pri ustvarjanju večnih literarnih del. In pomembna vrlina, ko ima stotine ljudi na voljo enako snov, o kateri mora nekaj ustvariti (in po možnosti čim boljšega). Seveda govorim o novinarjih, ki pokrivamo in pišemo o istih stvareh. Vzemimo primer Petra Prevca, ki je v zadnjih tednih skočil v vsak slovenski medij. Poročila športnih dogodkov, na katerih je 23-letni skakalec pustil pečat, so seveda vsebinsko bolj ali manj podobna, razlikujejo pa se izpeljanke. Vsak medij skuša najti svoj vidik, svojo zgodbo, ki se bolj ali manj prilega DNK-ju dotičnega medija.

Cel seznam bi bil predolg, a vseeno nekaj primerov iz daljšega časovnega obdobja: Finance so naredile primerjavo med vitkimi skakalci in vitko državo, Ognjišče in Domovina sta poudarila njegove osebne vrednote. Zanimive so tudi komentatorske ocene, ki Prevčeve uspehe prenašajo v popolnoma nešportne sfere (Matej Lahovnik meni, da je Prevc "voditeljem pokazal, kako je mogoče povezati Slovenijo"; Andrej Miljković pa ga primerja z "duševnim, če ne že konkretnim odrešenikom".

Prepričan sem, da Prevc dobrih 15 let svojega življenja ni skokom posvetil z željo po povezovanju Slovencev. Ko se spusti po zaletni rampi, gotovo v zavesti nima občutka, da je slovenski duševni odrešenik. On le opravlja svoje delo. V tem trenutku je pri tem najboljši na svetu, kar pričajo številke (zmage, neverjetno visoka gledanost skokov, množica slovenskih navijačev v Avstriji) in besede v številnih člankih.

Pred nekaj dnevi sem v podkastu Številke gostil prvega slovenskega svetovnega prvaka v smučarskih skokih Francija Petka. Presenetila me je njegova izjava, da "skokov ne gleda kot šport, ampak umetnost". Njegov razlog izvira iz razumevanja same dejavnosti, ki je za nas laike precej nerazumljivo (saj se s skoki - v nasprotju s številnimi drugimi športi - ne moremo rekreativno ukvarjati). Šport po definiciji seveda ni umetnost, a ti besedi sta bolj povezani, kot se morda zdi na prvi pogled. Določene športne panoge vsebujejo umetniške komponente, ki so pomembne pri ocenjevanju (umetnostno drsanje, ples). A v povezavi grem lahko še dlje - tako različni odzivi in razmišljanja, ki jih posamezni športniki s svojo službo nehote zbudijo pri ljudeh, krepi povezavo med športom in umetnostjo. Nihče vas ne bo vprašal, kaj sta z neko potezo želela povedati Roger Federer in Lionel Messi, a prav gotovo boste ob njej uživali, nemara celo razmišljali in našli svoje sporočilo. To je zame umetnost.