Sto dni je minilo, odkar so do zob oboroženi pripadniki Boko Harama v neznano odpeljali skoraj 300 deklet, starih od 15 do 18 let. Skoraj 21 dni je takrat potrebovala svetovna javnost, da se je zganila. Skoraj tri tedne je svet potreboval, da je doumel, da na severu Nigerije izginjajo dekleta. V dneh, ki so sledili, skoraj ni bilo svetovne zvezde, ki se v varnem zavetju svojega doma ne bi fotografirala z napisom BRING BACK OUR GIRLS v eni in najnovejšim modelom pametnega telefona v drugi roki. "Vrnite naša dekleta" so takrat grozo nigerijskih staršev povzemali svetovni mediji. "Vrnite nam dekleta" je šelestelo po družbenih omrežjih. Sto dni je minilo … Se sploh še kdo spomni nigerijskih deklet?

Zakaj bi se jih? V poplavi svetovnih dogodkov se usoda nekaj sto afriških deklet kaj hitro izgubi. Svetovni mediji zgodbo žulijo, dokler je vroča; na začetku novinarji na križ pribijajo najprej nigerijskega predsednika Goodlucka Jonathana, nigerijsko vojsko, notranjega ministra, nato mednarodne organizacije; zvezdniki bijejo plat zvona in vijejo roke v obupu samopromocije … In potem vse potihne. Kriki nemočnih deklet za večino svetovnih medijev zamrejo. Preglasijo jih drugi dogodki. Saj niso, na primer, potniki na kakšnem nesrečnem letalu, malezijskem po možnosti, ki je zablodelo padlo z neba ali poniknilo v neznano. Ne, ko v neznano izginejo afriški otroci, je to le nekajdnevno mašilo v poročanju svetovnih medijev. In tudi pri naših medijih ni nič drugače.

Pred tedni sem moral za mednarodno konferenco o Afriki pripraviti sestavek o podobi Afrike v medijih. Želel sem preveriti, ali drži trditev, da smo o izginulem malezijskem letalu poročali več kot o nigerijskih dekletih. Prebrskal sem "plane dnevnoinformativnih oddaj" in res, o malezijskem letalu smo poročali več. Tukaj so podrobnejše ugotovitve. Malezijsko letalo je z radarjev izginilo 8. marca in v prvih 14 dneh po izginotju smo v Dnevnikih ob 13h in 19h, Poročilih ob 15h in 17h ter v Odmevih ob 22h o letalu poročali skupaj 72 minut. V osrednjem Dnevniku smo misteriju malezijskega letala namenili 10 prispevkov, dvakrat je bil to prvi prispevek v Dnevniku. V Odmevih smo o usodi letala celo ugibali z gostom.

Kaj pa nigerijska dekleta? V prvih 14 dneh maja, ko so se oči sveta že, čeprav zaspano, ozirale proti severovzhodu Nigerije, smo v vseh dnevnoinformativnih oddajah (v Poročilih ob 7h, 8h, 9h, 10h, obeh Dnevnikih in v Odmevih) o Afriki skupno poročali 47 minut. Ugrabljenim nigerijskim dekletom smo namenili tri prispevke. To je to - 72 minut o nesrečnem malezijskem letalu in 47 minut o nigerijskih dekletih, Južnem Sudanu, Keniji in Egiptu skupaj. Naj na tem mestu stopim v bran kolegom iz zunanjepolitične redakcije, ki so pri svojem poročanju o Afriki odvisni skoraj izključno od poročil, ki jih v svet pošiljajo mednarodne tiskovne agencije. Iz Afrike je teh novic tudi sicer bore malo. Sveta Afrika, kljub dobri milijardi prebivalcev, pač ne zanima. Zakaj bi ga potem zanimala usoda niti ne 300 deklet?

A če bi ga … Če bi nas … Bi na primer vedeli, da starši ugrabljenih deklet še vedno protestirajo in od vse bolj nemočnih nigerijskih oblasti še zmeraj zahtevajo, da dekleta rešijo. Vedeli bi, da je do zdaj nekaj deklet že pobegnilo, a so pripadniki Boko Harama že ugrabili nova. Vedeli bi, da je zaradi terorja islamistične milice, ki zavrača zahodno izobrazbo in jo razglaša za grešno, do zdaj v kraju Chibok umrlo že najmanj 11 staršev ugrabljenih deklet. Vedeli bi, da predstavniki nigerijske vojske vedno znova poudarjajo, da vedo, kje so dekleta, a bi kakršna koli vojaška operacija skoraj zagotovo pomenila njihovo smrt. Vedeli bi, da je na severovzhodu Nigerije v napadih Boko Harama samo letos umrlo že več kot 2.000 ljudi in da jih je moralo domove zapustiti skoraj 760.000. Vedeli bi, da je minilo že 100 dni.