Pospešena poslanska erozija dveh vladnih strank, DeSUS-a in SMC-ja, je ob koncu pomladi privedla do visečega parlamenta, točneje do vlade z enim glasom večine, a le pri ključnih glasovanjih. Vse večje projekte je, spomnimo, izvršna oblast pred poletjem umaknila z dnevnega reda za nedoločen čas.

Počitnice je torej politika začela z vprašanjem, kako bo vlada jeseni skozi parlament spravila ključne dokumente, na prvem mestu rebalans proračuna, za kar seveda znova potrebuje absolutno večino. Zdaj se je vrnila iz počitniških hiš, s plaž in iz visokogorja, odgovora pa še vedno nima. A slej ko prej bo vlada morala s pomembnimi odločitvami tudi pred poslance.

Razmere so še bolj nepredvidljive, ker se v zadnjem letu mandata poslanci in stranke tudi v običajnejših razmerah ukvarjajo le še z volilno kampanjo. Koalicijska disciplina popušča, poslanci, ki niso uvrščeni na kandidatne liste ali imajo malo možnosti za novo izvolitev, pri glasovanjih ne ubogajo več, stranke podobnih političnih barv že neusmiljeno tekmujejo.

Ker v parlamentu odloča en poslanski glas, je tako možnosti za vedno nove zaplete in blokade veliko. Toda to še ne pomeni, da se vladavina tretje Janševe koalicije približuje zelo hitremu koncu. Nasprotno. Napovedi, da bodo volitve kmalu po koncu predsedovanja Svetu EU-ja, torej v zgodnjih mesecih prihodnjega leta, se v tem trenutku zdijo preuranjene.

Najprej očitno: vlada praviloma odloča z odloki in problematičnih tem sploh ne vlaga v parlamentarno proceduro ali jih celo umika. S tem se izogiba (ne)predvidljivim zapletom in porazom. Pričakovati je, da bodo v parlament še naprej prihajali samo redki in zares nujni, z DeSUS-ovo trojico, ki zagotavlja vladi obstoj, že vnaprej dogovorjeni zakoni in projekti. In cena za potrditev proračuna bo zagotovo tokrat še posebej visoka.

Drugič: kar nekaj izjav koalicijskih prvakov v zadnjih tednih kaže, da bo vladna strategija podaljševati mandat, kolikor bo le mogoče. To je namignil Janša z izjavo, da je "do volitev še veliko časa". Podobno predsednik SMC-ja Počivalšek, ki še posebej potrebuje čas za projekt, ki bi klinično mrtvo stranko skozi stranska vrata in pod drugo blagovno znamko znova spravil v parlament. Politik, ki se je poimenoval kar "kozjanski bik", namreč odkrito govori, da bo vlada mandat končala v rednem roku, in še "s podaljški". Ti "podaljški" napovedujejo, da bo vladni vrh naredil vse, da volitev pred junijem ne bo.

Tudi tretji razlog se zdi logičen. Znanstveniki se večinoma strinjajo, da se bo epidemija spomladi tako ali drugače končala. Vlada računa na notorično slab spomin volivcev, predvsem pa na čisto človeško željo, da slabo čim prej potisnemo v pozabo. Koalicijske stranke bodo takrat udarile z drugačno podobo realnosti – v ospredju in v absolutnem središču kampanje bodo gospodarski kazalci, seveda optimistični.

Vladajoča koalicija je res v sporu z večino podsistemov, a zavezništva s podjetniki, obema zbornicama, poslovno srenjo ni nikoli ogrozila. To je očitno tista baza, na katero računajo kampanje SDS-a, SMC-ja (v kakršni koli obliki) in NSi-ja. Pri tem bo "vsota vseh strahov" usmerjena v stranko Levica. Prav tisto, ki so jo že pred meseci obtožili, da bo razlastninila podjetnike in uničila gospodarstvo s (pre)visokimi davki. To pač ni bilo naključje, ampak del premišljene strategije.

Levico, ki bo v primeru zmage KUL-a prvič vstopila v vlado, bo v prihodnjih mesecih sedanja vladna koalicija še bolj pospešeno prikazovala kot največjo grožnjo gospodarskemu razcvetu in blagostanju. S tem bo v obrambni položaj potiskala koalicijo KUL v celoti, še posebej pa tisto stranko, ki v četverici najresneje računa na položaj mandatarja (ta hip je to stranka SD).

Opozicija se pripravlja na predvolilne razprave o slabem vodenju epidemije, o konfliktih v družbi, podrejanju podsistemov in korupciji. Koalicijske stranke pa bodo tokrat zazrte v prihodnost in v obljube o razcvetu gospodarstva. Od takratnih razmer, morebitnih presenečenj in seveda politične spretnosti/zvijačnosti/grobosti akterjev bo odvisno, kdo bo diktiral tempo in vsebine. (In da, tudi od tega, kaj bo do pomladi ostalo od osrednjih slovenskih medijev.)

Če so torej obrisi volilnih strategij vladne in opozicijske strani, pa tudi časovni okvir super volilnega leta dovolj jasni, pa se neznanke skrivajo v volilnem telesu. Družba se je med epidemijo spremenila – od solidarnega prepevanja na balkonih smo prišli do granitnih kock na pročelju parlamenta in požganih zabojnikov za testiranje.

Prav zato bo pomembno, kaj se bo v prihodnjih mesecih dogajalo v parlamentu. Ta lahko ostane v zamrznjenem stanju, lahko pa pritisk postane premočan in bo pokrovko odneslo prej, kot je videti danes. Zlovešče znamenje za slovensko politiko v celoti pa je, da ta odločilni zasuk ne more več sprožiti politika, ampak le še zelo raznovrstna in nevarno jezna civilna družba.