Seveda si ne delam utvar, da je eno od glavnih gibal Mednarodne nogometne zveze kovanje dobička. Razvoj nogometa v vsako deželo, boj proti rasizmu, enakost spolov ... so morda res zapisani kot glavni cilji Fife, a brez dvoma gre za institucijo, ki se zaveda, da veliko občinstvo – ki ga na nogomet nedvomno zna nagovoriti – prinaša še več denarja.

Širitev leta 2026 bo prinesla dodatnih 16 reprezentanc, 16 tekem (vseh v fazi na izpadanje) in dobre pol milijarde evrov dobička. Dodatnega dobička, da ne bo pomote. Po pričakovanju so bili najglasnejši kritiki predstavniki največjih narodov. V oko bode predvsem evolucija števila udeležencev, kar naj bi zmanjšalo kakovost nogometne igre.

Opomba: V letih 1938 in 1950 je bilo sicer prijavljenih 16 reprezentanc, a na turnirju jih je v resnici igralo 15 oziroma 13.

Spremembo so najbolj pozdravile tiste države, ki so imele predtem le malo možnosti za preboj na turnir vseh turnirjev. In v resnici je bilo teh možnosti vedno manj, kar potrjuje tudi spodnji graf.

Na prvem svetovnem prvenstvu leta 1930 še ni bilo kvalifikacij, štiri leta pozneje pa je bilo za igranje na svetovnem prvenstvu že treba uvesti prvo sito. V kvalifikacijah je igralo 32 reprezentanc, na finalni turnir se jih je prebila natanko polovica.

Število prijavljenih držav se je zaradi družbenih sprememb čez desetletja večalo precej hitreje, kot se je širilo samo svetovno prvenstvo, zato je odstotek uspešnih kvalifikantov v povprečju ves čas padal na zdajšnjih 15 odstotkov, kar velja za prihajajoči turnir v Rusiji prihodnje leto.

48 udeležencev leta 2026 pomeni, da bo v kvalifikacijah uspešnih manj kot 23 odstotkov vseh reprezentanc, ki bodo kvalifikacije začele, kar pomeni vrnitev na raven iz leta 1982. Takrat se je prekinila skoraj pol stoletja dolga tradicija igranja 16 reprezentanc. Ravno ta statistični pogled pa me vendarle prepriča o smiselnosti širitve.

Večji nabor udeležencev omogoča tudi kakšno morebitno presenečenje več. Spomnimo se le lanskega evropskega prvenstva, ki je bilo prvo v 24-članski izvedbi. Klasični favoriti so vendarle skoraj vedno vselej isti (Nemčija, Italija, Francija, ...), a ravno isti Euro 2016 je vendarle dokazal, da ni nič samoumevno, da tudi kakšen velikan lahko izpade (Nizozemska), palček pa poseže globoko v tabelo izločilnih bojev (Wales).

Predvsem pa svetovno prvenstvo ni le finalna tekma, na kateri je zmagovalec za štiri leta okronan za najboljšo reprezentanco modrega planeta. Je (najmanj) enomesečni praznik nogometa, ko na prizorišče turnirja romajo navijači iz vseh koncev sveta. Zakaj ta praznik ne bi bil praznik za čim več ljudi?