Da se je prireditev preselila iz prestolnice na Štajersko, sicer je bilo čutiti - ne samo zaradi obveznega nastopa CoverLoverjev, ampak predvsem zato, ker je povezovalec Tadej Toš to tolikokrat poudaril, da smo na koncu gledalci že res dobili občutek, kot da bi oskarje gostila Zgornja Kungota.

Mariborsko noto je bilo sicer začutiti tudi v opaznem manku nekaterih TV-osebnosti in starlet, za katere je bila ura in pol oddaljena destinacija očitno logistično prevelik zalogaj. Med drugim tudi za najboljšega voditelja informativne oddaje, "Stanka" Bobovnika, kot je starosto Odmevov v enem svojih manj posrečenih gagov prekrstil Toš.

Ta je na Štajerskem precej priljubljen, žal pa spodaj podpisana Ljubljančanka ne more najbolj ceniti neskončnih primerjav viktorjev z zlatimi kipci ameriške filmske akademije, izpostavljanja Maribora kot neke eksotične lokacije in izmenjajočih se referenc na Sazas in arhive. Navsezadnje pove veliko, da je Jeleni Aščić z enim samim stavkom kot podeljevalki uspel bolj pronicljiv zbodljaj na temo predreferendumskega molka kot voditelju, Denisu Živčecu z Večera pa nekaj dni prej znatno zabavnejši članek na temo preživetja ljubljanskih afen v Mariboru.

Na koncu je pač tako, da če stavek zaviješ po štajersko, to še ne pomeni avtomatično, da bo nekaj smešno. Toš je imel sicer materiala veliko - kako resno pa lahko res jemljemo nagrade, kjer so vsi trije nominiranci voditelji ene oddaje (Odmevov), nagrade, ki je za obetavno medijsko osebnost po desetletju vodenja najrazličnejših oddaj nominirala Miho Šaleharja (2007) in nagrade, kjer so glasbeni nominiranci nekako zrcalna podoba slovenske podeželske glasbene scene izpred 10 let.

Revna glasbena scena
So pa viktorji vseeno dober odraz stanja na slovenski medijski sceni, kjer so Odmevi kljub vsem (tabloidno rumenim) poskusom konkurence še vedno dejansko najboljša informativna oddaja, kjer avtoriteti in prezenci Bobovnika še vedno nihče ne seže do kolen in kjer so imitacije Klemna Slakonje daleč najboljša stvar v zabavnem programu katere koli izmed televizij. Vključno z oddajami. Žal.

In kdor se zgraža, da so viktorja za najboljšega glasbenega izvajalca prejeli Modrijani, naj si prej še enkrat zavrti glasbeni izbor podelitve sinočnjih viktorjev, kjer je bila kot "priljubljena pevka" predstavljena Anja Baš in "Bejbe", kot "odmeven nastop" pa so organizatorji označili v nedogled ponavljajoči se refren skupine 3čelos, ki si je ime tako brezsramno nadela po 2Cellos, da celo Toš ni mogel spregledati tega.

In ne, gostujoči Klemen Bunderla, "priljubljeni voditelj Radia Aktual in odličen pevec", ni pomagal k boljšemu vtisu. Pa čeprav se je skupaj s sovoditeljico z Aktuala Anito Gošte na podeljevalskem mestu preizkusil tudi kot komik. Ob šalah, kot je "zdaj se mi pa prilizuješ, ker veš, da spiva nocoj v Mariboru v isti postelji, hehe", je pač jasno, zakaj jih je v konkurenci za najboljši radio premagal Val 202.

Zimzeleni Alfi
Morda še najboljši del viktorjev je nagrada za življenjsko delo. Vsaj ta je vsako leto podeljena nekomu drugemu in, zdi se, zaslužnemu. Letos je bil to Alfi Nipič (smo le v Mariboru, čuj!), ki je požel stoječe ovacije v dvorani Narodnega gledališča. Tudi oko se je marsikomu zarosilo ob montaži slovenskih domačijskih z brati Avsenik in silvestrsko klasiko.

Alfi je le Alfi, oprosti se mu (v montaži vrhuncev njegove kariere pa prizanesljivo izreže) celo tisti izlet v tehnovode pred leti. Bi pa ob vsem tem, da je bila večina med odmori tako ali tako prisesana na svoje pametne telefone, kdo lahko vsaj omenil Jurija Gustinčiča. Navsezadnje je bil gospod nekajkrat večja medijska osebnost kot večina v dvorani kadar koli bo.