Delovna kariera je bolj in bolj predpogoj za življenje v postmoderni družbi; je njen ključni člen. Za osamosvojitev od staršev, ureditev stanovanjskega vprašanja, oblikovanje in vzdrževanje partnerske skupnosti, upokojitev. Ter za morebitno zapuščino po smrti.
V okviru socialne države se torej praviloma zagotavljajo pogoji za uresničevanje univerzalnih pravic do pokojnine, dostopnega zdravstva, izobraževanja, zavarovanja za primer brezposelnosti ter kakovostnega prostega časa. In pravic tistih, ki v delovnem okolju za njihovo uresničevanje ne morejo prispevati.
Eden izmed stebrov zagotavljanja mehanizmov socialne države so prispevki zaposlenih, ki izvirajo iz plačanega dela. V zadnjih letih je pojem plačanega dela potreben konkretizacije. Zato ponovimo: eden izmed stebrov zagotavljanja mehanizmov socialne države so prispevki zaposlenih, ki izvirajo iz rednega dela za nedoločen čas, vključuje pa pogodbene obveznosti delodajalca po odvajanju prispevkov za sistem socialne in zdravstvene zaščite. Osnovno, neto plačilo pa naj bi vsaj v teoriji zadoščalo za dostojno življenje in potrošnjo kot temeljni generator tržno naravnanega gospodarstva.
V novejšem času je dostop do dela (kot ga pozna t. i. razviti svet), ki posamezniku omogoča dostojno življenje IN participacijo pri skupnem dobrem, oviran. V pogojih globalne konkurence in sodelovanja je socialna varnost postala strošek, ki draži proizvode in storitve. Enake proizvode in storitve, ki jih t. i. razvijajoči svet, brez socialnovarstvene tradicije in mehanizmov, ponuja bistveno ceneje. Cena proizvodov in storitev v "razvitem svetu" pa poleg "marže zaposlenega" vključuje tudi solidarnostno zagotavljanje in vzdrževanje sklada za tiste, ki so proizvajali/nudili pred nami ali pa tega ne morejo. Države z razvitim socialnovarstvenim sistemom pa so se znašle v t. i. demografski zanki; število aktivnih delavcev (ki participirajo) ne dohaja rasti števila tistih, ki odhajajo v pokoj.

"Naključja in negotovosti se množe, več kot je težav," je rekla francoska gorniška legenda, Lionel Devies. Odziv trga (dela) na splet zgoraj omenjenih okoliščin je bil predvidljiv: po trši različici v obliki “outsourcinga”, selitve proizvodnje na področja, kjer je ta cenejša. Po malo mehkejši, lokalni različici je trg ceno dela nižal na račun nekdaj samoumevnih socialnih pravic. Fleksibilizirano, atipizirano ali prekarizirano delo v grobem označuje odbitek osnovnih prispevkov in pravic, ki naj bi jih zagotavljalo delo. Liberalizacija delovnih pogodb zaposlenim ne zagotavlja plačanega zdravstvenega varstva in zavarovanja, plačanega nadomestila za bolniško ali porodniško odsotnost, ne določa odpovednih rokov, regresov, božičnic, plačane malice, prevoza na delo ipd.
Našteti izostanki neposredno vplivajo na posameznika in njegove bližnje. Atipično zaposlovanje širi radij začaranega kroga (ne)pridobitve zaposlitve za nedoločen čas, (ne)primerne socialne varnosti, posojilne (ne)zmožnosti, (ne)ureditve bivanjskih razmer, (ne)ustvarjenja družine in (ne)možnosti tvorne, vzajemne, solidarnostne participacije za sedanjost in prihodnost. V tem polju se je oblikovala generacija, ki ji nekateri avtorji pripisujejo "sindrom polodraslosti".
Ko je Otto von Bismarck leta 1889 uvedel prvi pokojninski sistem za delavce, starejše od 70 let, je povprečni Prus lahko pričakoval, da bo živel le do 45. leta. Ko je leta 1908 Lloyd George dosegel plačilo petih šilingov na teden za moške, starejše od 70 let, so bili Britanci, predvsem revni, lahko srečni, če so doživeli 50 let. Do leta 1935, ko so ZDA uvedle sistem socialne varnosti, je bila starost ob upokojitvi 65 let, tri leta manj, kot je bila pričakovana življenjska doba Američana.

V globalizacijo in demografsko zanko
Tradicionalni evropski modeli države blaginje, ki jih je z neomejenim dostopom do proizvodnih surovin in dobrin ter temu imanentnemu skokovitemu razvoju industrializacije in trgov dela, pozneje pa s postopnim uveljavljanjem socialnega dialoga, omogočila tudi kolonizacija in njena zapuščina, so se znašli pred kompleksnimi izzivi. Ko se stanju na trgu dela in nakopičenim izzivom, ki jih prinaša nezavidljiva demografska zanka, pridruži še svetovna gospodarska kriza, je razmislek o družbenih spremembah in njihovi ceni neizbežen. Primerjava z vzporedno potekajočimi podnebnimi spremembami prav tako. Cena nujnih ukrepov zanje je za zdaj neznana. A je znano, da bo cena neukrepanja mnogo, mnogo višja.
Kako silovit in slikovit je trenutek, v katerem živimo, je tudi v Sloveniji pokazal oster prehod iz obdobja konjunkture v krizo. Atipično zaposlovanje je v letih konjunkture služilo maksimizaciji dobičkov (dobički pa so bili seveda privatizirani), med krizo pa racionalizaciji stroškov (izgube pa so bile seveda podržavljene). Da trenutne rešitve niso ustrezne in trajne, kaže tudi pojav vse večjega števila t. i. "zaposlenih revnih", katerih redni mesečni dohodek je bil v Sloveniji pred nedavnim dvigom minimalne plače nižji od normirane košarice življenjskih dobrin.
Strukturne spremembe na ravni nacionalnih ekonomij dodatno spodbuja njihova povezanost, celo gospodarska soodvisnost na globalni ravni. Nizkokvalificirano delo v razvitih državah tekmuje z nizkokvalificiranim delom v manj razvitih državah, ki za neprimerljivo nižjo ceno ponujajo podobne izdelke in storitve. V razvitih državah to seveda ustvarja pritiske na nizke plače, saj upravitelji proizvodnjo lahko prenesejo kamor koli. Ob obetanih povečanih dobičkih bodo tako tudi storili. Globalizacija pa tako širi manevrski prostor za delodajalce in s tem utrjuje njihove pogajalske pozicije, socialno državo (in politiko) prepušča izzivom v obliki nujnih in nepriljubljenih reform, delojemalcem pa preostaja le permanentna negotovost.

Nove okoliščine so seveda presenetile in pred leti "na levi nogi" ujele tudi sindikate. Ki jim kljub vsemu ne gre odrekati zaslug, da tudi v postindustrijskem, predvsem pa v t. i. razvitem svetu delamo fizično sprejemljivih 8 ur na dan in 40 na teden (no, ja) ali pa celo, da naši otroci po nekem perverznem naključju niso obenem tudi naši sodelavci.
Demokratični socializem – egalitarni kapitalizem?
Zdi se, da je preteklo desetletje naplavilo le semantične premike: "flexicurity" je potreboval kar nekaj let, da je bil iz "prožne varnosti" (kar je svojevrsten nesmisel; varnost je ali pa je ni) prekrščen v "varno prožnost", prav v zadnjem času pa širšo in potrebno pozornost dobiva vsaj pojem prekarnosti.

Kjer med semantiko in prakso zeva praznina, je čas za utopije. Nekaj skromnih upov polagam v porajajoča se kitajski in indijski srednji razred, ki ob skokovitih gospodarskih rasteh v matičnih državah verjetno ne bosta v nedogled pripravljena delati in živeti zgolj s prgišči fičnikov in riža. Če bomo torej priče tovrstnemu oženju konkurenčnostnega prepada in morebitnemu prehodu v sistem, ki za svoje delovanje ne bo nujno potreboval skrajno neenakomerne razdelitve virov, bo njegovo poimenovanje zadnja skrb.