Odkar spremljam odzive v elitnem avtomobilističnem razredu, je vedno nekaj narobe. Pripombe, zbrane v več letih, gredo praviloma v eni od naslednjih smeri (seveda lahko sami dodate svojo kategorijo):
- vse je dolgočasno,
- odločeno vnaprej,
- preveč je odločitev v boksih,
- edina prehitevanja so v boksih,
- spremembe pravil ubijajo formulo ena,
- zadnji pravi dirkač je bil Senna (*), vozniki zdaj samo pritiskajo na gumbe,
- predvsem pa: včasih je bilo vse bolje.

Zakaj sploh uvajati spremembe? Odgovor je logičen in se ponuja sam od sebe. V imenu boja proti monotoniji, seveda. Če znanost deluje v želji, da bi vse pravilno napovedala, so želje in motivi vodilnih mož formule ena povsem nasprotni - ponuditi čim bolj nepredvidljive dirke z nepričakovanimi razpleti in zmagovalci. Predvidljivost niža rejtinge, s tem pa prihodke. Tega pa si seveda ne želijo. Če je monotomija predolga, jo je treba ustaviti z malo pomoči. V podobi novih prepisov in regulativ. (Tudi) tako je bila pred desetletjem ustavljena premoč Ferrarija, letos pa Red Bulla.

S tem pravzaprav nič ni narobe. Premešane karte na vrh potiskajo druga imena in s tem nehote še bolj pričajo o tem, da nadarjenost voznika nikoli ni bil najpomembnejši dejavnik, ki je odločal v bojih za naslov svetovnega prvaka. Material je vedno na prvem mestu. Vedno. Če bi želeli izvedeti, kdo je v resnici najboljši voznik, bi morali enostavno vse posesti v isti avtomobil, dirkači pa bi morali voziti v enakih razmerah. Le tako bi res dobili primerjavo tistega, kar radi poimenujemo nadarjenost, naravna hitrost ali še kaj podobnega.

In bentenje navijačev? Letos ni nič drugače. Tokrat največ poslušamo o (pre)tihem zvoku motorjev in nižji hitrosti. Ta je povsem imaginarna. Navijač s kavča pač ne more presojati, da je hitrost 185 kilometrov na uro res toliko nižja od 188 kilometrov na uro (takšna je, denimo, razlika v povprečni hitrosti med letošnjo in lansko VN Malezije). To je kvečjemu nekaj, kar moti dirkače same.

Sam sem v resnici našel nekaj dejavnikov, ki govorijo v korist zanimivosti današnje formule ena. Se spomnite časov Michaela Schumacherja, ko je bilo vse odločeno v kvalifikacijah ali v najbolj vznemirljivem primeru - pri prehitevanju v boksih? Danes je prehitevanj na stezi bistveno več. Ukazi v boksih delujejo v smeri prepričitve trka voznikov istega moštva in s tem izogibanju popolne ničle. A letos se zdi, da še nikoli ni bilo toliko prehitevanj med članoma istega moštva. Tudi pri Mercedesu, ki je letos tako neverjetno odskočil od konkurence. In ravno ta čar, ta negotovost deluje v korist formuli ena. Seveda pa ne želim reči, da smo zdaj v zlatem obdobju formule ena. Nikakor, le da nismo v obdobju, ko je vse (a priori) slabo.

Negodovanje me spominja na vsesplošno družbeno klimo. Negodovanje, ki ima na skupnem imenovalcu praviloma sklic v preteklost, in ugotovitev, "kako je bilo včasih vse bolje - od gospodarskih kazalnikov pa do mladine, ki ni bila tako pokvarjena". V resnici gre bolj za psihološki problem dojemanja preteklosti, ki jo večina tako idealizira, čeprav v resnici ni bilo tako popolna in idealna. In enako velja za različna obdobja formule ena. Nobeno praviloma ni izrazito zanimivejše ali bolj pošteno. Le časovna oddaljenost briše objektivno dojemanje preteklosti ...

PS: * - poljubno lahko zamenjate s Prostom, Mansllom, Bergerjem ...