Ris je ris in je vsakdanji. A kako zelo nas je presenetilo, da je samica risa risa. Če je ris domače in običajno ime, je risa čarobno ime. Kot odblesk predkrščanskih časov, kot da se je v imenu reinkarnirala poganka Bogomila. Prelepo slovansko ime. Ki te dni še vedno svobodno hodi po Rožniku in Šišenskem hribu.

Na severu jo straži Celovška s svojimi štirimi pasovi norih voznikov. Na jugu je študentsko naselje s hrupom in razvratom. Na zahodu je Koseški bajer, prek prenatrpane Večne poti jo čaka s svojimi nasedlimi nepremičninami. In na vzhodu je Tivoli. S cucki in njihovimi iztrebki, kakofonija vonjav in zvokov. Tam gori je presrečna, da se je otresla ograd živalskega vrta. Živi v iluziji svobode in lovi. Ampak zanima nas, ali je res svobodna in do kod sega njena svoboda.

In če se kdaj prebije prek teh ograj na sever ali jug, vzhod, zahod, med ulicami in čez železniško progo, mogoče v gluhi noči, jo čaka ljubljanska obvoznica. Zadnji obrambni krog, varuh, ki v mesto spusti vse, kar leze in gre, in iz mesta nikogar.

Tako risa sedi na jasi, kjer je sedel tudi velik poet, in gleda tja proti Krimu; ali proti Kamniškim Alpam, mogoče na Polhograjsko hribovje ali celo proti Triglavu. Gleda nedosegljivo. In ne more nič, ne more nikamor. Počasi kaplja v njene možgane zveri, da padla ograja živalskega vrta še ne pomeni svobode. Da je le eno ujetništvo zamenjala z drugim. Potika se po podrastju, med žrtvami žledoloma, čakajoč, kdaj jo bo opazil histerični sprehajalec in poklical pristojne organe. Ki bodo prišli z lučmi in injekcijo za uspavanje.

Taki smo kot risa, ki sedi na jasi. Hvalimo se s svobodo, s fizično, sploh pa z duhovno, pa smo samo ujetniki ulic in obvoznic. Za zabavo žremo sosede in vračamo se k plenu, ker radi vidimo žrtev pobito na tleh. Hodimo v tuje države, pišemo potopise z Antilov in Nove Gvineje, a nikoli več ne bomo uzrli Krima. Rožnik in Šišenski hrib sta vse, kar znamo in zmoremo.