Peticiji lahko da kredibilnost kvantiteta podpisov pod njo ali pa kakovost njenih podpisnikov. Po navadi je za rešitev problema ali stanja, o katerem se izreka, sicer neuspešna, je pa dobra za medije. Edino, česar peticija ne prenese in do zdaj tega v praksi niti ni bilo, če smo natančni, je protipeticija. In prav to smo prejšnje dni izumili na Slovenskem. Žal pa peticija, ki dobi nasprotno peticijo, nenadoma nima več smisla. Ker nasprotna peticija je samo peticija, ki samo z druge strani gleda na isti problem. Če poskušamo to pojasniti z umetnostjo matematike, se zgodi podobna čarovnija kot takrat, ko dva minusa dasta plus.

Poglejmo konkretni primer. Ugledni ekonomist je sestavil peticijo, pod katero se je podpisalo nekaj tisoč bolj ali manj uglednih državljanov proti prodaji državnega premoženja. Peticija je bila relevantna in medijsko odmevna vse do trenutka, dokler niso drugi ugledni ekonomisti sestavili svoje peticije za prodajo državnega premoženja. Tudi pod njo se je podpisalo nekaj tisoč bolj ali manj uglednih državljanov.

Cinik bi sestavil svojo peticijo, pod katero bi se podpisali tisti, ki jim je vseeno, kaj bo z državnim premoženjem, realist pa se vpraša, katera peticija izmed obeh je zdaj bolj relevantna. Dokler smo imeli eno, si se lahko z njo strinjal ali ne in to je bilo dovolj. Strinjanje ali nestrinjanje s peticijo, ki je bila proti prodaji državnega premoženja, je v celoti zajelo vso težavo prodaje. S protipeticijo pa se je stvar neznansko zapletla in je lepo pokazala, da ekonomisti, ki razumejo, kako dobrine in blago in denar potujejo po planetu, ne razumejo osnov pisanja peticije.

Torej: s protipeticijo peticiji proti prodaji državnega premoženja, se pravi s peticijo za prodajo državnega premoženja, je postala zadeva absurdna. Kajti logično je, da se tisti, ki se ne strinjajo s peticijo proti prodaji državnega premoženja, strinjajo s peticijo za prodajo državnega premoženja. In obratno. Tisti, ki so se podpisali pod peticijo za prodajo državnega premoženja, se ne bi nikoli podpisali pod peticijo proti prodaji državnega premoženja. Hočemo povedati, da je za tematiko o prodaji državnega premoženja, kot za vsako drugo tematiko, dovolj ena sama peticija. Še več; dve peticiji celotni stvari delata samo škodo. Če preštejemo podpise pod eno samo peticijo, lahko sklepamo, da se vsi drugi državljani, ki se niso podpisali, s peticijo ne strinjajo ali pa jim je vseeno. Zagovorniki peticij po navadi upajo, da jim je vseeno, in s tem umetno nižajo število tistih, ki se ne strinjajo. Takoj ko pa imamo dve nasprotujoči si peticiji, pa je mogoče s podpisi natančno prešteti tiste za in tiste proti; vsi zunaj te vsote pa so do vprašanja brezbrižni.

Kar je za debato o prodaji državnega premoženja izjemno slabo. Namreč obe peticiji sta zbrali komaj okoli dvajset tisoč podpisov, se pravi, da je po štetju iz peticij približno 99 odstotkom Slovencev vseeno, kaj se bo zgodilo z državnim premoženjem. Zakaj tako?

Težava je najbrž v tem, da ugledni ekonomisti, ki razlagajo svoje podpise pod peticijama, govorijo izjemno preprosto. Eni govorijo o dvoriščni razprodaji, drugi o mešanju politike v gospodarstvo, lobijih in o ceni, ki jo določa kupec, in ne prodajalci - se pravi, da barantajo z vsem razumljivimi pojmi. Po ljudsko. Nobenih Gaussovih krivulj, nobenih zapletenih analiz, nobenih grafov in stolpcev, nobenih ekonomsko-doktorskih čarovnij. Še sam finančni minister je v državnem zboru potožil, kako je moral njega dni prosjačiti za denar. Seveda nastane težava, ko gospodarstvo nenadoma razumemo vsi. Nikoli ni dobro, ko je zapleten problem poenostavljen do te mere, da imamo lahko do njega vsi svoje stališče. Državna lastnina, kar smo pravzaprav delavci, stroji, infrastruktura, v primeru letališča nebo in v primeru Telekoma eter in v primeru kemijske industrije reke in v primeru tovarniških dimnikov zrak, je prekleto zapleten klobčič in naiven je tisti, ki misli, da ga lahko reši preprost "za" ali "proti"! Morebiti so ljudje kompleksnost pojma "državna lastnina" začutili močneje kot politika in politična ekonomija in prav zato se, gledano z narodno gospodarskega vidika, samo skupinica srboritežev podpisuje pod obe peticiji.

Je pa še druga možnost; ljudstvo se je vprašalo to, kar se ljudstvo ob takšnih primerih vpraša: "Kakšno korist bom imel jaz od prodaje ali neprodaje?" Obe peticiji obljubljata izrazit vpliv na posameznikovo realnost. Če prodamo, bomo zmanjšali javni dolg, zadovoljili Bruselj, držali se bomo svojih obljub, kredibilni bomo in posledično srečni. Če ne prodamo, obdržimo narodovo srebrnino, ki bo nesla v prihodnosti zlata jajca, ne bodo nam zavladali tujci, drugi bomo suverena država ali pa vse skupaj prodamo, ko bodo razmere ugodnejše in za 15 podjetij dobimo višji znesek. Hočemo povedati, da obeh stališč, ker oba nasprotna principa ponujata identični izplen, ni težko razumeti, torej je ljudstvo, cinično, kot je, postalo sumničavo ... Zato se ne podpisuje, ker ljudstvo ve, da prodaja ali neprodaja na realno življenje v tej deželi ne bo imela neposrednega vpliva. Ali država dobi teh 11 milijard ali jih ne dobi, je za veliko večino prebivalcev te dežele pravzaprav vseeno. Povedano drugače: življenje slehernika se ne bo izboljšalo, če država dobi kupnino enajstih milijard, niti se ne bo poslabšalo, če je ne dobi. Mešanica usode, politike, gospodarstva in zgodovine je iz te države odplaknila mnogo več kot 11 milijard in ljudje kljub temu ali pa prav zato živimo, kot pač živimo. Vsak po svoje … Da bo zdaj teh 11 milijard naredilo družbo pravičnejšo ali pa razlike v njej še povečalo, je naivno in - če poznamo kratko zgodovino slovenske lopovščine - tudi neumno pričakovanje. Jasno pa, da za gospodarske, finančne in politične elite te dežele 11 milijard pomeni veliko. Tako da … ko se podpišete pod katero koli izmed peticij, se seveda ne podpišete zase, temveč se podpišete za njih.