Ušel je iz pridruženega članstva vladni koaliciji, se oklical za borca za pravice upokojencev (kar bržčas ni slaba poteza v starajočih se evropskih družbah) in za vse slabo obtožil bruseljski diktat. Nizozemska vlada je padla, ker se tudi vrednotno raznoliki koaliciji ni uspelo poenotiti o primernih varčevalnih ukrepih, s katerimi bi prepričali Evropsko komisijo, nemara pa še bolj prežeče bonitetne jastrebe, da je na pravi poti k maastrichtskim kriterijem.

A Wilders je morda pozabil na to, da je Maastricht mesto na Nizozemskem in da je bila »njegova vlada« ena najstrožjih privrženk fiskalnega pakta predvolilnega dua Merkozy. Predstavljajte si – domnevam – privoščljiv nasmeh na licu grškega finančnega ministra, ko je izvedel, da se v Haagu bojijo lastne palice in da tamkajšnja vlada postaja žrtev evropskih fiskalnih pravil.

Neznanska lahkotnost populizma
Medtem ko so francoski volivci nagradili protievrski in protiimigrantski populizem desnice s skorajda petino glasov, se je na Nizozemskem tako znova razodela verodostojnost populizma, ki najprej šepeta DA, na koncu pa zakriči glasen NE! S populisti je težko. Nikoli se ne zmotijo?! Marine Le Pen, ki sicer zadnjih nekaj let služi evropski denar kot evropska poslanka, se proti institucijam evropskih oblasti bojuje od znotraj. Podobno nemara tudi Wilders.

Če pustimo ob strani prednosti in slabosti, postaja fiskalni pakt, ki predvideva uravnotežene proračune, vse bolj razgaljen. Z njim oziroma z doseganjem ciljev očitno ne bo težav le na lahkotnejših območjih sredozemske Evrope. Morebitni novi francoski predsednik Francois Hollande povzroča glavobole v Berlinu, ko živahno razpreda o spremembah trenutnega ustroja politike vzdržnosti.

Stare ideje, nove dileme
V Uniji se krepi predvsem brezposelnost, najbolj so na udaru že tako šibkejše države, obeti glede rasti pa so šibki. Evropska komisija je pred kratkim predstavila nov sveženj ukrepov za krepitev zaposlenosti in rasti, a potem smo se le spraševali, zakaj mu pravijo nov, če pa so v njem našteti predvsem ukrepi, ki jih države ne uveljavljajo.

"Trenutno najbolj razmišljam o potrebi po paktu za rast. Proračunski pakt imamo, zdaj moramo iz tega narediti še pakt za rast", je med tednom v Bruslju dejal predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, pri čemer ni razkril nikakršne podrobnosti. Nekateri kritiki so nato Draghija okrcali, češ da gre za zanimiv premik v retoriki, ki je predtem silila ali k varčevanju ali k smrti, a da dejansko ni niti najmanj jasno, o čem natančno govori ali kaj predlaga. Morda ne nepomembno pa je to, da je tudi od meglene ideje do potrditve fiskalnega pakta preteklo le nekaj mesecev. Krizni ukrepi za krizne razmere. Predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy je dejal, da pri spodbujanju gospodarske rasti na evrskem območju enostavne rešitve ne obstajajo, in poudaril, da ni nobene možnosti za spodbujajoče ukrepe.

Medtem ko štejemo rekordno število brezposelnih v Uniji, v Bruslju torej poteka le razprava o tem, česa ne bo. Ko za spoprijemanje s težavnimi razmerami zmanjka idej zmernim, vstopi skrajni populizem. Wilders in Marine Le Pen sta pri identificiranju in izkoriščanju (ne pa tudi pri razreševanju) perečih vprašanj zelo uspešna.

Iz Bruslja za MMC