V svojem več kot sedem desetletij trajajočem ustvarjanju je slovensko literaturo obogatil z več kot 25 pesniškimi zbirkami, dvema romanoma, radijskimi igrami in eseji, deloval pa je tudi kot prevajalec in politik.

Rodil se je v kmečki družini v vasi Ponikve na Krasu kot najmlajši med otroki. V družini je bilo devet otrok, a sta dva umrla in tako so vedno govorili o sedmih otrocih. "Starši so delali in se niso kaj dosti ukvarjali z otroško vzgojo, so nam bili pa odločilen zgled," je povedal v intervjuju za MMC pred nekaj leti. Osnovno šolo je obiskoval v vasi Avber, gimnazijo pa v Gorici in Kopru. Visoke moralne standarde je imel že od malih nog, ko je največ časa preživel v gmajni. "Že kot majhen otrok v družbi starejših pastirjev sem se uprl, kadar so me hoteli izrabljati. Pri 13 letih sem pretepel sošolca, ker se je posmehoval moji siromašni obleki, zaradi česar so me hoteli izključiti iz šole. Ko sem razložil, da sem posmeh občutil kot žalitev svojega očeta, ki mi ni mogel preskrbeti ustreznih potrebščin in oblačil, sem dejanje opravičil kot etično. To sem naredil, za tem stojim. To je postala moja življenjska maksima, tudi za ceno težav, ki so ob tem nastajale. Takrat sem se tudi odločil, da bom pesnik – slovenski pesnik – in sem napisal svojo prvo pesem, sonet," je razkril v intervjuju za MMC pred nekaj leti.

Kaznovan zaradi pisanja v slovenščini
Že kot gimnazijec v malem semenišču v Gorici in Kopru je pisal verze v slovenščini, zaradi česar so ga iz šole tudi izključili. To obdobje v zgodovini Primorcev je Zlobec popisal tudi v svojem avtobiografskem romanu Spomin kot zgodba. Leta 1942 se je priključil silam OF-a, a so ga že na začetku leta 1943 nasilno mobilizirali v posebne italijanske bataljone, po kapitulaciji Italije pa se je takoj pridružil slovenskim partizanom. Po vojni se je lotil študija slavistike, po diplomi pa se je zaposlil kot novinar in deloval v kulturnih uredništvih različnih medijev.

Pesmi štirih v eni knjigi, ker ni bilo papirja
S Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom je leta 1953 izdal kultno pesniško zbirko Pesmi štirih, ki velja za eno ključnih knjižnih izdaj druge polovice 20. stoletja. "Danes se zdi, da je bilo vse načrtovano, a stvari so se odvijale popolnoma spontano," je januarja letos ob sedmi izdaji prelomne knjige dejal Zlobec. Vsi štirje so se bolj kot ne po naključju spoznali na literarnih srečanjih, ki so jih vodili tedaj uveljavljeni literarni kolegi, kot so Miško Kranjec, France Bevk in Anton Ingolič. Po Zlobčevih besedah so imeli srečo, da so "padli v prehoden prostor, ki ga je bilo treba napolniti". "Pred nami so bile generacije literatov, navdahnjene z idejami NOB-ja in željo po gradnji socializma, za nami pa močan val modernističnih pesnikov," je pojasnil pesnik.

Pesmi, izdane v skupni zbirki, so sprva želeli izdati posamično, a so jim na založbi dejali, da bo bolj smotrno, če izdajo skupno zbirko, saj da ni papirja, se spominja Zlobec.

Čeprav je širši javnosti najbolj znan po svojem pesniškem opusu, pa se je Zlobec izkazal tudi z dvema romanoma in več knjigami esejev in publicistike, delal je kot prevajalec, zaplul pa je tudi v politične vode. Dva mandata je bil delegat slovenske skupščine, dva podpredsednik SZDL-ja, dvakrat je predsedoval univerzitetnemu svetu ljubljanske univerze, bil pa je tudi predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije. Leta 1990 je kot kandidat sodeloval na prvih demokratičnih volitvah v povojni Sloveniji in bil med letoma 1990 in 1992 član predsedstva prve samostojne slovenske države.

Še vedno ustvarja
Ob 90. rojstnem dnevu je izdal pesniško zbirko Ljubezen - sadež duše in telesa, v kateri je zbral 90 pesmi, ki jih je razdelil v več ciklov, opisujejo pa različne vidike ljubezni. Knjigo je posvetil svoji ženi Veri. Z ženo Veroniko sta poročena 65 let, poročila pa sta se še kot študenta. Kot je v pogovoru v oddaji Dobro jutro lani pojasnil pesnik, je na poti v internat, kjer jo je zasnubil, odlomil nekaj vejic španskega bezga. “Za vsak primer, ker nisem vedel, kaj bo, sem šopek držal za hrbtom. Mimo je prišel konj, in hlastnil po mojem šopku, malo je pojedel, večino sem pa rešil,” je pojasnil zaplet z rožami. Ker so bili takrat drugačni časi, bila sta namreč revna študenta, tudi nista imela denarja za fotografa, ki bi ovekovečil njun poročni dan.

V dolgem zakonu se zgodi marsikaj, pridejo vzponi in padci, lepi dogodki in hude preizkušnje. S tem sta se morala soočiti tudi zakonca Zlobec, ki sta izgubila oba otroka. “To je nekaj, kar je zelo globoko doživeto in ostaja nerazložljivo. Preprosto nemogoče je razumeti, da starši preživijo svoje otroke, še zlasti, ker sta bila najina čudovita in temelj sreče,” je ganljivo povedal Ciril Zlobec. Pisanje je zanj, kot je velikokrat poudaril, odrešenje in tudi bolečino ob izgubi otrok je skušal izliti skozi poezijo. "Čuden preobrat, jaz sem mislil, da bom znorel od bolečine, nisem mogel sprejeti resnice, in na koncu, ker imam to srečo ali nesrečo, da pišem poezijo, sem to svojo bolečino skušal izliti skozi poezijo. Ljubezen sem enačil s poezijo. Ko sem skušal razumeti kreacijo poezije, sem ves čas skušal razumeti tudi to, kaj se mi je zgodilo. In čedalje bolj sem se, mogoče patološko, tolažil s tem, da nikoli ne bi doživel tako plemenite bolečine, kot sem jo ob tem. Pogosto mi bolečina osmišlja življenje, tudi ženi, in tako se mi nekako zdi, da sem tisti čuvar spomina otrok."

Številne nagrade doma in v tujini
Za svoje delo je prejel tudi številne nagrade doma in v tujini, med njimi Prešernovo (1982), Župančičevo (1976) in Veronikino (2000). Pred nekaj leti je v intervjuju za MMC dejal, da "bolj, ko se človek stara, bolj se – morda malo sentimentalno – ozira po prehojeni poti, kar je pri meni močno povezano z etično presojo mojega celotnega življenja. Kako sem se v različnih preizkušnjah odzival, ali sem ravnal v skladu sam s sabo? Ponosen sem, da v svojem življenju ne najdem nobenega dejanja – čeprav domišljavo rečeno –, zaradi katerega bi se moral slabo počutiti ali se ga celo sramovati."