To je razumna, logična, tudi skromna arhitektura. In tudi trdoživa, saj je grajena v kamnu, zgodovina nekaterih domačij pa sega 200, 300, tudi 400 let nazaj. To arhitekturo lahko, tako arhitekt dr. Ljubo Lah, primerjamo z živim organizmom, ki se je sposoben odzivati. Ta organski razvoj pa lahko brutalno prekinejo nepremišljene oziroma napačne obnove starih kraških domačij. So res krivi ’vikendaši’, priseljenci, investitorji od drugod?

To je bilo eno od izhodišč pogovornega večera Prenove na Krasu v organizaciji platforme Kajža, ki je potekal v salonu id:doma. O problematiki arhitekturnega in urbanističnega razvoja na Krasu na ozadju prenov in obnov so razmišljali arhitekt dr. Ljubo Lah, etnologinja, kulturna antropologinja in zgodovinarka dr. Jasna Fakin Bajec in arhitektka in konservatorka Nataša Kolenc.

Mistificiran Kras, slovenska "mala Toskana"
Kot je že na začetku poudarila moderatorka Ajda Bračič, ko začnemo razmišljati o Krasu, se nam pogosto prikaže neka idilična podoba, podoba ’male Toskane’, malo mistificirane pokrajine s starimi kamnitimi domačijami. "Veliko ljudi ima takšno predstavo o Krasu, ki pa je različna od resničnega stanja."

Predvsem v zadnjih desetletjih je Kras za številne postal neke vrste ’fascinacija’. Želja, imeti svojo kraško domačijo, se je močno razširila in podobo kraških vasi so vedno bolj zaznamovali projekti obnov starih hiš in prihod ljudi, ki so prihajali kupovat že zapuščene stavbe. Ob tem se je razširil tudi ’popreproščen’ diskurz o prišlekih, ki uničujejo tradicionalno podobo kraških vasi. A obenem tudi o tem, da so ravno oni opozorili na vrednost te stavbne dediščine.

Kraška arhitektura kot simbol revščine
Kot je opozorila Jasna Fakin Bajec, "se je veliko govorilo o Kraševcih, kako ne znamo ohranjati te stare arhitekture. /.../ Kako to, da domačini niso imeli odnosa do tega?" Nekaj resnice je v tem. Še nedavno in v starejši generaciji še danes je ta arhitektura veljala za simbol revščine. Predvsem v času socialistične Jugoslavije se je razširilo pojmovanje, da napredek pomeni nekaj novega in, če nekoliko karikiramo, ’betoniranje’.

Domačini so tako začeli graditi nove hiše po tedanjih (pogosto tipiziranih) arhitekturnih načrtih. Domačije so zapuščali, postopoma pa so začeli prihajati "vikendaši", ki so imeli drugačen odnos do te arhitekture. "Niso imeli izkušnje slabega življenja na Krasu in so to arhitekturo drugače doživljali." Torej ne kot simbol revščine in nazadovanja, s čimer so stare hiše pogosto povezovali domačini, ki so tudi skorajda ’zasmehovali’ angažma prišlekov.

Zakaj le bi preučevali stare domačije ...
Slišali smo zanimivo anekdoto o ekskurziji, v sklopu katere so si študenti ogledovali tradicionalno kraško arhitekturo, starejše gospe pa so izrazile mnenje, da bi bilo bolj smiselno ogledovati si ’sijajne in velike’ novogradnje; v njihovem pogledu simbol napredka, ki je končno prišel tudi na Kras. Kolenc je omenila še nekaj zanimivega: "Odvisno od vasi do vasi je bilo, kako so bili ti prišleki sprejeti. Ponekod je nastalo dobro sožitje in so prišleki prinesli nekaj nove energije, v določenih vaseh pa ne. V obeh primerih pa je šlo za obojestransko delovanje."

Iz preprostih materialov ustvariti prijetno arhitekturo
Temeljni problem razprave, torej obnovo kraških hiš, moramo načeti z vprašanji, ki jih je poudarila Nataša Kolenc: "Kaj je tista največja vrednost kraške arhitekture? To je, da iz najbolj preprostih materialov narediš nekaj, kar daje dober občutek. Kako danes vrednotimo to arhitekturo? To je nekaj, kar je izjemno preprosto, narejeno iz najcenejših materialov in hkrati resnično trajnostno. Skratka, imamo preprosto poceni arhitekturo."

Naložba v vrednosti 800.000 evrov je "zločin"
Tudi v pogledu nekaterih premožnih prišlekov se je pogosto razumelo, da mora biti prenova nekaj dragega. A kot je opozorila Kolenc, prenova, katere naložba je 800.000 evrov (v tem se je sklicevala na konkreten projekt), ne ustreza bistvu kraške arhitekture. Pogosto takšne prenove vključujejo kopico "dragih elementov, kar je v resnici v direktnem nasprotju s tem, kaj je ta arhitektura bila. Nastajajo hiše, ki jih ne prepoznaš več, ki dejansko niso več kraške, ne nosijo več logike kraške hiše." In še: "Najboljša prenova je tista, ki je skoraj ne opazimo."

Obstajajo tudi skoraj absurdni primeri obnov. Na primer, da se investitorju stari zid ne zdi dovolj lep in najprej hišo izolira, nato pa ob starem zgradi nov kamniti zid. Težava je tudi individualizem, zagovarjanje načela: to je moje, lahko delam, kar hočem. Kolenc je tako povedala zanimivo anekdoto o sosedu, ki je nameraval fasado pobarvati oranžno. Vendar bi to fasado morali vsak dan gledati sosedje, ne pa on sam. Kako bi bilo, če bi sebi kakšno sobo pobarval oranžno ... Na koncu se je ’ambicioznemu’ podvigu odpovedal, vendar anekdota vseeno dobro ilustrira mentaliteto, ki pogosto vodi do uničevanja skladne podobe naselij.

Zgoščena vaška jedra z enotno oblikovanimi hišami
Kot je bilo poudarjeno tudi v Priročniku kraška hiša, ki je izšel leta 2012, "največji del zakladnice in dediščine arhitekture Krasa predstavljajo značilna zgoščena jedra kraških vasi in v njih unikatno, a vendarle enotno, oblikovane hiše – kraške domačije." Napačne poteze, ki to skladnost kazijo, pa so večinoma ireverzibilne. "Ko enkrat stvar zabetoniraš, ni povratka," je opozorila Kolenc.

Tu je smiselno navesti še eno bistvo priročnika: "Vasi so se razvijale in dopolnjevale skozi dolga stoletja; nova stavba se je vselej navezala na obstoječi stavbni niz in ga skušala smiselno dopolniti." In temu načinu izgradnje naselij sledi tudi naslednje načelo Nataše Kolenc: "Ko gre za oblikovanje zunanjosti, zagovarjam skrajno konservativni pristop oziroma konservatorski pristop. Naj bo sprememb čim manj."

Eno je nuja, bivati na Krasu, drugo pa romantična predstava o Krasu
Ko govorimo o obnovah in prenovah, je – preden začnemo kritizirati 'iz distance' – treba omeniti še nekaj, na kar je z ozirom na izbiro načina obnove opozoril Ljubo Lah: "Jaz vidim to zelo pragmatično. Kako želim bivati, zakaj hišo potrebujem? Bom tu bival primarno ali sekundarno? /.../ Tu je treba biti pošten. Eno je nuja, bivati na Krasu, drugo pa romantična predstava o Krasu." Skratka, treba je razumeti, da posegi v obstoječi stavbni fond potekajo na ozadju različnih vzgibov. Živimo v dobi, ko veliki prostori in velika okna postajajo norma in zato lahko razumemo, da želijo mnogi Kraševci stare hiše prenoviti v tej smeri.

Vendar je na mestu vprašanje, ali to res potrebujemo? Kot je bilo izpostavljeno na pogovornem večeru, lahko na Krasu velik del življenja poteka na prostem, zato morda nuje po velikih prostorih niti ni. In tudi omenjeni Priročnik v sklopu obravnave kraškega dvorišča borjača, omeni: "Na kraškem kmečkem dvorišču je bilo tako poskrbljeno za prostor za druženje in glavna opravila, ki so se odvijala na vasi. Večji del leta se je človek zadrževal v zunanjem prostoru in tako koristil ugodne vremenske razmere za delo in druženje."

Po pravilu prvo in edino srečanje s težavo prenove
V kontekstu napak pri obnovah je bilo nekaj prostora v razpravi odmerjenega tudi možnim ukrepom za preprečevanje ’zablod’. "Tukaj se mi zdi, da kot skupnost premalo naredimo na področju ozaveščanja in pa iskanja ustreznih rešitev. Mi (nekaj arhitektov, op. P. B.) smo že pred desetletji predlagali občinam, županom, da vsaka občina formira neko posvetovalno telo, ki bi za lastnike te dediščine delovalo brezplačno. Na kakšen način se orientirati, da boš nekaj, kar hočeš doseči, naredil racionalno. /…/ Ljudje, ki prenavljajo, se praktično prvič in edinkrat v življenju srečajo s to težavo. Nimajo izkušenj in potem iščejo nasvete levo-desno, medtem ko ima usposobljen arhitekt širši vpogled v to in lahko hitro identificira, kako bi se zadevo dalo reševati," razvije misel Lah.

Ko svetujejo izvajalci gradbenih del ali celo trgovci z gradbenim materialom
Moderatorka je v tem oziru postavila vprašanje, kje lahko nekdo, ki se ni odločil za sodelovanje z arhitektom, najde podporo, torej dobi informacije in morda tudi finančna sredstva za pomoč. Odgovor je bil: nikjer. Nataša Kolenc je zelo plastično ponazorila: "Glede prenove pogosto svetujejo izvajalci; po navadi ko je stvar že v teku. Pa tudi prodajalci gradbenega materiala."

Bilo je sicer že nekaj poskusov, stroko vpeljati v prenavljanje obstoječega stavbnega fonda. Eden takšnih je bil Center za arhitekturo Krasa, v okviru katerega naj bi se vzpostavila svetovalna točka. Delovanje je omogočil projekt občine Komen, ki se je izvajal ob finančni pomoči Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. A sredstva so bila namenjena za obdobje 2007–2013 in ko se je to izteklo, sredstev za nadaljevanje ni bilo več. "Vzpostavila se je knjižnica, da bi vsaj literatura bila dosegljiva. Sčasoma je tudi knjižnica zamrla."

Satelitska spalna naselja za Italijane?
Izjemno zanimivo obdobje v razvoju Krasa je nastopilo po odprtju meje z Italijo. Ljubo Lah je povedal, da je bilo to izredno turbulentno obdobje, ko se je med drugim začelo zdeti, da je investitor ’bog’: "Takrat so se dogajale res čudne stvari. Dejansko je bila pobuda ne s strani posameznikov, ampak s strani kapitala, da bi Kras pozidali s satelitskimi naselji. Nekih 8 ali 9 takšnih lokacij je bilo izbranih. /.../ Nekaj takšnih pozidav se je zgodilo." Omenil je, da je takrat obstajala resna grožnja, da se zazidljiva zemljišča na obrobju vasi ’razprodajo’. "Seveda se je kmalu ugotovilo, da to ni v lokalnem interesu, da to ne bo doprineslo h kakovosti bivanja, ampak da je to dejansko profitabilna dejavnost. Takrat se je prebudila civilna iniciativa. Dejavni smo bili 5, 6 let, dokler ni kriza sama poskrbela za to, (da to teh pozidav ni prišlo, op. P. B.)."

Turisti niso ’škodljivci’
Kras je dejansko postal ’moden’. Prodaja se, tako Ajda Bračič, kot neke vrste mala Toskana. Vendar je mnenje, da turisti škodujejo kraški identiteti, nekoliko preveč splošno. Jasna Fakin Bajec je tako dejala, da nima občutka, da bi turisti kar koli uničevali. Da na Krasu tudi ni množičnega turizma in da lahko turisti tudi pozitivno vplivajo na razvoj storitev in prinesejo nek nov impulz razvoja. "Prej bi rekla, da pozitivno," je sklenila svoje razmišljanje o vplivu turistov na Kras.

"Vijugaste ulice, sklenjeni stavbni nizi, poudarjeno oblikovani vhodi v dvorišča in ulična križišča s trgi in placi so skupaj s poudarki naselij, na primer cerkvenimi zvoniki in drugimi sakralnimi znamenji, tako značilni in razpoznavni ambienti," navaja Priročnik kraška hiša. In ko govorimo o ohranjanju kraške identitete, je treba temo obnove starih domačij vpeti v širši diskurz o ohranjanju urbanistične in krajinske podobe.

Stihijski pristop k oblikovanju javnih prostorov
Večkrat je bilo opozorjeno, da se k denimo urejanju starih vaških jeder pristopa stihijsko, da se dostikrat deluje parcialno, korak po koraku in brez vizije o tem, kaj naj bi nastalo. In tudi z napačnimi predstavami. Nataša Kolenc omeni primer središča Dutovelj, ki je bilo socialistično, vendar "namesto da bi se tisto, kar je bilo problematično, saniralo in se razmišljalo v smislu sodobnih pristopov k oblikovanju prostora, se je naredilo nekaj, čemur rečem mali Portorož." Tako so na trgu na primer uredili neprimerne klopce okoli dreves. In ljudje v glavnem niso bili vključeni v prenovo.

Prava pot: v razpravo vključiti domačine
Na pogovornem večeru je bilo večkrat opozorjeno, da bi bilo v načrte urejanja javnih prostorov treba bolj vključiti prebivalce. Glede na zapisano o predstavah predvsem starejših o tem, kaj je ’dobra in napredna’ hiša, bi marsikdo rekel, da še dobro, da prebivalci niso vključeni. Vendar se je pred nekaj leti začel spreminjati tudi pogled domačinov in začel se je spreminjati diskurz. Več se govori o kraški identiteti, in sicer tudi zaradi globalizacije in iskanja nacionalne identitete v samostojni Sloveniji.

A ni se začel spreminjati le odnos domačinov, tudi stroka je začela drugače gledati na kraško arhitekturo. Kot je povedal Lah: "Pred časom prenove na Krasu niso bile arhitekturna tema. Sam sem bil nekako osamljen, ko sem se že kot študent začel ukvarjati s tem." Danes je situacija seveda drugačna: kraška arhitektura je pomembna tema arhitekturne stroke, in če k temu dodamo omenjeno spreminjanje pogledov domačinov in predvsem mlajše generacije, ostaja prostor za optimizem.