Vojna se je uradno končala, boji pa so se nadaljevali; le nekoliko drugačni so postali. Vojaki se niso več plazili po jarkih in tudi zračni udari ob bombnem dežju niso več metali vrat s tečajev. Novi boji so bili skoraj neslišni, saj so se odvijali znotraj vsakega posameznika, ki se je znašel v popolnem kaosu povojne Nemčije.

V kratkem romanu Angel je molčal je nemški nobelovec Heinrich Böll v pripovedi o življenju nemškega vojaka Hansa Schnitzlerja v prvih tednih po podpisu premirja popisal nalogo določanja svoje identitete in poslanstva v povojni Nemčiji, s katero je moral opraviti vsak Nemec. Življenje med vojno - še posebej to velja za obdobje po letu 1942, ko je postajalo vedno bolj jasno, da bo Nemčija vojno izgubila - je bilo seveda zelo težko. Lakota, pomanjkanje drv in premoga ter strah pred letalskimi napadi zahodnih zaveznikov so načeli fizično in duševno zdravje številnih Nemcev. A imeli so vsaj upanje. Po tihem so se veselili konca vojne, sicer postavljenega v nedoločljivo prihodnost. Nekateri so se naivno veselili zanje gotove zmage tretjega rajha, nekateri so čakali na trenutek odstranitve nacističnega režima.

A konec vojne je prinesel predvsem hudo dezorientacijo celotnega nemškega naroda. Tudi tisti, ki nikoli niso verjeli idealom nacizma, so bili po vojni razočarani. Čeprav so oblast uradno prevzeli zavezniki, je bilo v Nemčiji pravo brezvladje. Predvsem pa je pešala oskrba z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Iskanje hrane je bilo prava vsakodnevna odprava, ki se je pogosto končala neuspešno. Tako pogosto, da so mnogi začeli hrano prav sovražiti in se jim je tudi takrat, ko so bili zaradi prestradanosti že na robu omedlevice, gabila. "Jesti, je pomislil, to je neizprosna nujnost, ki me bo preganjala do konca življenja; trideset, še štirideset let bo moral vsak dan jesti, vsaj enkrat dnevno, s tisoči obedov mu bo še postreženo, ki si jih bo moral nekako priskrbeti: brezupna veriga nujnosti, ki ga je navdajala z grozo."

To so bile misli, ki si jih je Hans Schnitzler delil z drugimi Nemci. Pravzaprav mu morda niti ni bilo ime Hans Schnitzler. Med vojno je zaradi varnosti neštetokrat zamenjal svojo identiteto in na koncu ugotovil, da ne ve več, kdo v resnici je. Ni bil edini. Ravno Hansova "burka" z imeni najbolje ilustrira glavno težavo prebivalcev povojne Nemčije. Izgubili so vsako ideološko vodilo. Čeprav je bil nacizem slaba izbira za življenjsko ideologijo, pa je Nemcem vendar zagotavljal neko gotovost. Podajal jim je temelj, na katerega so lahko zasidrali svoje upanje in življenjske cilje. Po vojni, ko niso niti vedeli, ali bo nemška država še obstajala ali pa bo niz nje nastal otok sredi Evrope, ki si ga bodo razkosali tuji zavojevalci, niso imeli niti tega. Če so bili med vojno le lačni in jih je zeblo, so bili zdaj lačni še idejne usmeritve. Niso več vedeli, kdo so.

To je še posebej veljalo za vojake, ki niso znali zaživeti v novem svetu. Zato tudi Hans nadrednik Willija Gompertza, ki ga je s prostovoljno žrtvijo svojega življenja rešil gotovega smrtnega strela pred sodiščem, obtožuje, da mu je ukradel smrt. Smrt, ki bi za vedno končala njegovo trpljenje in ki je bila poleg tega še junaška.

Svoje razočaranje nad človeštvom, ki dopušča takšne grozote, je Heinrich Böll predstavil z izrazito naturalistično ekspresijo. Gnus, ogaba in smrad ter izpeljanke iz teh besed so zagotovo najbolj pogosto uporabljeni izrazi v romanu Angel je molčal. Z izborom upovedovalnega sloga in z odločitvijo za popis dogajanja v enem za samozavest in kolektivni spomin nemškega naroda najbolj usodnem zgodovinskem trenutku je Heinrich Böll izliv svoj gnev nad tistimi, ki netijo vojno, obenem pa mu je uspelo zatekanje človeštva k vojni obsoditi, ne da bi opisal en sam prizor boja.

Kljub permanentni prisotnosti morečega ter z duhom po gnitju, trohnenju in smrti nasičenega ozračja roman Heinricha Bölla ni povsem prežet s pesimizmom. Skoraj naivna Hansova poštenost, kateri za trenutek ne more verjeti tudi duhovnik, in zametek ljubezni med Hansom in Regino, ki je ravno izgubila otroka in ki Hansu ponudi začasno bivališče, sta simbola morebitnega nastopa bolj "nove dobe".

Polona Balantič