In tako kot je bogata njegova pesniška kariera, je bogata tudi njegova kariera na področju oljkarstva. V pričujoči zbirki pa sta se njegovi strasti, poezija in oljkarstvo, srečali in se izpisali v obliki pesmi.

Toda preden spregovorimo o samih pesmih, se posvetimo knjigi. Ptice v mojem oljčniku / Gli uccelli nel mio uliveto je dvojezična pesniška zbirka. Pesmi, ki jih je v italijanščino prevedel pesnik sam, strokovno pa jih je pregledala profesorica Darja Betocchi, dopolnjujejo fotografije, ki so se "ob raznih opravilih v oljčniku spontano ujele v avtorjev objektiv". Zbirko dopolnjujeta tudi spremni besedi, prva, ki prihaja izpod peresa Marije Pirjevec, je kratka, a izčrpna študija tako same zbirke kot tudi Pangerčevega celotnega pesniškega opusa, druga pa je poetičnoesejističen zapis pesnikovega prijatelja Marina Voccija.

Zbirko odpira pesem Srce v prgišču zemlje, za katero se zdi, da parafrazira modrost o svetu, skritem v zrnu peska. "V enem samem prgišču zemlje / so znoj in korenine / se trejo solze in kri / ljubezen in kletvine," zapiše pesnik. In prav v tem prgišču zemlje najde svoje srce, svoje bistvo in tudi navdih za pričujoče pesmi: "Ko ga zajamem in je razgreto od solz in žejno od krvi / utripa globoko v njem moje srce."

Ptice v mojem oljčniku / Gli uccelli nel mio uliveto so v kontekstu sodobne slovenske poezije, ki teži predvsem k urbanosti, izjema, saj pesnik v zbirki slavi zemljo in naravo, njuno povezanost s človekom, domačijskost in starožitnost. In seveda oljke in oljčnik.

Oljka je v tem pesništvu najprej konkretno drevo, ki raste na obalah Sredozemlja, na primer v pesmih Slika poletja ali V kraljestvu oljk. Potem je oljka seveda kulturna rastlina, torej drevo, iz katerega sadežev pridobivamo olje – s takšno oljko se srečamo v pesmi Poletje pred obiranjem oljk. Oljčnik, nasad oljk, pa lahko postane tudi prostor intime: tako ljubezenske intime, kot v eni izmed najboljših pesmi v zbirki Ozemlja ljubezni, ali pa pesnikove tako rekoč religiozne odprtosti do čudežnosti sveta. V slednjih pesmih oljka marsikdaj nastopa s svojo bogato simboliko, ki v spomin prikliče svetopisemske podobe in tudi poznejše krščanske obrede, na primer v pesmi Oljčnica za bolne.

Toda Pangerčeva oljka raste še višje, onkraj svoje tradicionalne simbolike in se od pesmi do pesmi pod nežnim, a prepričljivim delovanjem pesnikove imaginacije spreminja v središčno točko Zemlje na sredi, kot je pesnik imenoval Mediteran v sklepni pesmi Kraljica Sredozemlja. Oljka tako postane nemara edina stalnica sredi vse hitreje spreminjajočega se sveta, in sicer tudi za tiste, ki so "bolj po mestno kmetje", kot je zapisal v Pesmi Brega. Zmotno bi bilo namreč misliti, da imamo pri Pangerčevem slavljenju starožitnosti opraviti z naivno držo – sodobnost in s tem prepričljivost teh pesmi izvirata iz dejstva, da je minevanje in torej tudi izginjanje »starega sveta« vpisano v sam temelj Pangerčeve poezije. Zato prepričljivo zveni tudi takrat, ko v pesmi Oljke gorijo dalje upesnjuje umiranje domače vasi in tudi domačega narečja. In v tej točki se Pangerčeve pesmi udejanjajo tudi kot pričevalke in obujevalke spomina, saj vanje neredko vpleta narečne in arhaične, že izumrle izraze. Kot na primer v ne tako značilni pesmi te zbirke Naše oljke: "… štorta, črnica, buga, belica / trpežne hvaležne – / belica kraljica".

S pesniško zbirko Ptice v mojem oljčniku / Gli uccelli nel mio uliveto je Pangerc napisal lirsko hvalnico oljkam; in ne samo oljkam, hvalnico, ki je zanimiva za vse, ne le za pesnike ali oljkarje.