Obenem je knjiga čudovito posvetilo danes popolnoma izginulemu ustnemu izročilu, pod katerim so se ti miti rojevali in spreminjali. Koncept avtentičnosti v tem primeru izgine, ni v veljavi, saj je bila skozi stoletja vsaka nova različica v enaki meri "avtentična" kot vse druge, pravi avtorica v uvodnem delu, ki poleg tradicionalnih obravnav nekaj prostora nameni tudi vlogi mitov v filmski in televizijski produkciji. Tam se Slapšakova morda zdi malce pretirano moralizatorska, saj od obeh medijev, ki sta zaznamovala dvajseto stoletje, pričakuje/zahteva predvsem vzgojno-informativno vlogo. Kot vse spektakelske izrazne oblike so tudi na filmu in malih zaslonih mesto našli tako profani (peplum oz. njegov mišičasti simbol Steve Reeves) kot žlahtni (npr. Pasolini) interpreti antičnih simbolov.

Termin "miturgija" je neologizem, ki si ga je avtorica izmislila pred nekaj leti in s katerim označuje "drugačen oziroma nov odnos do antične mitologije". Najpomembnejši vidik tega je po njenem mnenju svoboda ("kovanje mitov"), ki jo odpira mitološki sistem antike, ko "mitologija deluje brez ovir in cenzur, ki zaznamujejo verske sisteme". Povedano drugače, Slapšakovo zanima, kako mitologija deluje na človeka v kulturi. Ob tem neprestano, sistematično opozarja na dinamično spreminjajoč se položaj žensk v miturgiji. Posledično smo v geselskem delu, v katerem obravnava približno dvesto mitov (in pojmov, tudi npr. škržata), od Adonisa in Afrodite do Zodiaka in ženskih demonov, deležni kopice zanimivih, polemičnih in tudi duhovitih antropoloških in semiotičnih interpretacij. V nasprotju z ustaljenimi, največkrat suhoparnimi opisi v različnih antologijah Slapšakova mitološke zgodbe povezuje tudi po novih merilih, npr. v povezovanju Pigmaliona in Niobe, dveh skrajnih primerov antičnega razumevanja moških in ženskih vlog, kjer ustvarjanje Pigmalionove idealne ženske Slapšakovo nazadnje privede celo do analogije s prepoznavno steklenico kokakole, ki spominja na žensko telo. Na drugem mestu je sijajno "posodobljena" vloga Diane kot zaščitnice deprivilegiranih, predvsem v analiziranju razlik med antičnim in sodobnim pojmovanjem zatočišča/azila: V antiki je bilo zatočišče varno (čeprav redko) sredstvo, pri čemer begunca niso vprašali ne o motivih ne o potrebah in od njega tudi niso ničesar zahtevali.

Obsežna, skoraj 700 strani debela knjiga ima genezo v kolumnah, ki jih je Slapšakova v Večeru pod naslovom Antična mitologija za telebane objavljala med letoma 2000 in 2004. Njen forte ni število obravnavanih gesel, temveč izčrpnost in analitična bravura pri izbranih mitih, širokopotezna, eruditska, nikoli dolgovezna, nemalokrat igriva obravnava pojmov, pri čemer se knjiga ne sramuje trivialnih vzporednic (npr. Argonavtov, ki so z juhami argo in pašteto argeta postali del potrošniške kulture!) Knjiga, ki je vredna, da je ves čas na dosegu roke.