Pesmi imajo družbenokritično plat, kar je dobrodošla lastnost v sodobni slovenski poeziji, sicer bolj osredotočeni na vsakodnevne izkušnje subjekta. A ne glede na družbeno angažiranost pesmim ne manjka estetskega trenutka, ne izgubljajo se pod moralnimi obsodbami družbe, ampak velikokrat prav nasprotno – subjektov glas prek estetskih trenutkov izraža svojo kritičnost. Tako obsodbe, ki bi lahko hitro zapadle v trivialnost, delujejo kot močen kontrast lirskim podobam, ki jih avtor po večini jemlje iz zanj že značilnega nabora izrazov, kot so slina, beseda, koža, telesnost.

Pesniška zbirka Pričakujem pozornost ima opazen dramaturški lok, razdeljena je na štiri sklope, začetna pesem Beseda meso in končna Usta v pesmi pa elegantno zaokrožata dramaturški doživljaj. Prva s svojim koncem “Beseda nekje na robu raste in se krepi, postaja meso, jo / slišite?” in zadnja s svojim začetkom “Težava ni v izrekanju, ampak v molčanju. / Kadar pesem govori o sebi, ne govori o ničemer” nakazuje Lukanovo ukvarjanje z vprašanji pesniškega izražanja. Prek njega se kaže tudi vloga besede v svetu. Beseda, ki postaja meso, pomeni metonimijo za človeka. Ta naj ne zamolči resnice o svetu, tako človeku kot besedi pa avtor nalaga odgovornost v delovanju. Če je torej po eni strani za zbirko značilen trenutek družbenega, pa ob branju vse bolj pada v globine liričnega jaza.

V prvem sklopu Dnevne novice, ki nas že naslovom napeljuje na vsakodnevni govor televizijskih poročil, se zbirka dotika predvsem občih tem in vpeljuje družbeno angažiranost. Že v naslednjem sklopu, Deviacije, avtor angažiranost premeša z odmikom na položaj vidca. Prikradejo se mitski elementi in na tem mestu se začenja preroškost, ki se dokončno utrdi na koncu zbirke. V tretjem sklopu z naslovom Sva dva, ki deluje kot vrh zbirke, se subjekt obrne vase in nagovarja predvsem Drugega; družbenoangažirana nota ponikne in napravi prostor intimnosti. V zadnjem sklopu Nobene matematike pa posledično-vzročna logika izgine, pesmi so nabite s podobami in pripeljejo bralca nazaj na začetek zbirke. Prek uvodne in sklepne pesmi lahko jasno izpostavimo tudi dramaturški lok pesmi, ki je sestavljen z jasnim začetkom in udarnim koncem. Zapolnjuje ju tok subjektovih misli, ki občasno opusti logično mišljenje in se premakne v asociativnost.
Preden bralec vstopi v zbirko, mu Lukan ponudi pogled v problematiko javnega in zasebnega, ko prek citiranja pisma Korinčanom in verzov Hansa Magnusa Enzensbergerja in Miklavža Komelja pokaže na razmejitev med posameznikom in skupnostjo.

Lirski subjekt na začetku utemelji v konkretnem odnosu do družbe, ga nato mistificira in preide v odnos do Drugega, pri čemer spoznava:“Dve poti, ki se nikdar ne križata, sva.” Tako ugotavlja, da je tudi v povezavi z Drugim v svojem bistvu sam, vendar ne v pogubnem smislu. “Zavest o bližini pomirja,” pravi. Prav zavest o samosti kot elementu, ki je lasten vsem ljudem, ga povezuje v skupnost.

Struktura pesmi se spreminja skladno s premiki subjekta. Sprva prosti verz omejujeta začetna in končna kitica, po prehodu v mistično pa se oblika začne razlivati. To še toliko močneje prikazuje kontrast, ki ga postavi zadnja pesem v prvem sklopu Enjambement, ki je napisana v sonetni obliki dveh kvartin in dveh tercin, vendar brez rime. Ob premiku v intimnost pa tudi pesmi postanejo bolj urejene, verzi se skrajšajo, kitice pa so bolj simetrične.

Ritem pesmi gradi predvsem ponavljanje besed na začetku verzov, včasih pa kar celih stavčnih struktur. Tu se lahko znova navežemo na uvodni citat iz pisma Korinčanom, saj je prav paralelizem členov najpogostejši ritmični postopek v Bibliji. Ponavljanje je najbolj jasno prav v drugem sklopu, ki govori iz najvišje pozicije subjekta, ko piše:“Ni govorice, ki bi izrekala resnico, ni resnice, / ni govorice, ki bi sebe razumela, ni razuma, / ni govorice, ki bi bila sveta, ni svetosti,” Prav pesem Ni govorice najbolj reprezentativno predstavlja Lukanov ritem, saj se pojavljajo še različne besedne variacije.

Skrivnostnost človekovega delovanja v odnosu do družbe in Drugega pogosto poteka ob Besedi z veliko začetnico. Ta pomeni vzpostavitev družbene odgovornosti, tako pri posamezniku kot pri umetniškem dejanju. Pozornemu bralcu ne bo ušla referenca na Komeljevo pisanje, ki se posveča družbeni vlogi besedila. To je značilno tudi za Lukanovo zbirko, tako v odnosu do preostalega sveta, kateremu postavlja ogledalo, kot v bolj intimnih odnosih, kjer beseda vpeljuje povezavo med nami in drugimi. Prav govorica je namreč tisto, kar lahko pomeni najintimnejšo izkušnjo nekega odnosa.

Ob jasno izrisanem dramaturškem loku je tudi medbesedilnost ena izmed odlik, ki utrjuje in opomenja zbirko Pričakujem pozornost. S starejšimi besedili, kot je na primer Biblija, ter sodobno poezijo Lukan vzpostavlja še nadbesedilno raven, na kateri se zbirka poveže v zaokroženo celoto. Ob Komelju napeljuje na posameznikovo družbeno odgovornost, ob Enzensbergerju pa ponuja premostitev med družbeno odgovornostjo in posameznikom. Največ pogovora lahko vzpostavimo prav z nemškim pesnikom Enzesbergerjem, ki ima presenetljivo podobno ozadje kot Lukan, saj si z njim deli izobrazbo na področju gledališča in v pesmih pogosto uporablja paralelizem členov, ki ga zasledimo kot vodilni ritmični postopek tudi v zbirki Pričakujem pozornost. Tudi nemški pesnik se pogosto ukvarja z družbeno tematiko, ki pa se je loteva z ironično distanco. Lukan temu dodaja še subjekt in s tem vzpostavlja dodatno dimenzijo, skozi katero lahko vstopamo v pesniški izraz.

Čeprav so Lukanove pesmi povezane na več ravneh, pa napetost na trenutke razpade. To se zgodi predvsem v delih, kjer avtor asociativno niza različne podobe. Za njegove pesmi je značilen močan ekspresionistični začetek in jasen konec, vendar nekatere pesmi v vezivnem tkivu izgubijo prepričljivost, saj bi se avtor lahko držal reka “manj je več”. V pesmi Sto dni odloga ali Pesem atentat na primer se pozornost zaradi prevelike nasičenosti podob lahko izgubi. A ne pozabimo, da Lukan že z naslovom opozarja: pričakujem pozornost.

Usta v pesmi
Težava ni v izrekanju, ampak v molčanju.
Kadar pesem govori o sebi, ne govori o ničemer.

Vstopi vame, da te pogoltnem!
Če vztrajno jecljam, čas prinese smisel.

Kadar pesem ne govori o ničemer, govori o sebi.
Telo ni nikdar tiho, svet je tih.
Sredica besede je mehka, skorja trda.

Ničesar ni mogoče začeti zgolj z jezikom.
Skozi usta diha veter.

Samo pesem, napisana na kožo, diha.
Beseda, izrečena sama sebi, je brez cene.
Vrednost molka je precenjena.

Ko se odprejo vrata v svet, izbruhnejo besede.
Oprimi se me, da ne potoneš v vrtincu!

Vstopi vame, svet, da te pogoltnem!
Izbruhnem na prazno stran te knjige.

Izgnal bom pesem iz pesmi, besedo iz besede.
Toliko vsega čaka na svoj glas.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).