Kako dobro lahko v resnici poznaš človeka, ki ga ljubiš? Taka je premisa (vsaj v tujini) najbrž najbolj vročega romana ta hip, Gone Girl (Izginulo dekle) izpod peresa Američanke Gillian Flynn. Psihološki triler, ki so ga samo od januarja prodali v pol milijona izvodih, je že na poti na veliko platno: pravice za filmsko adaptacijo je (za milijon dolarjev in pol) že odkupila Reese Witherspoon, ki bi bila najbrž tudi skoraj idealna izbira za žensko protagonistko.

Gone Girl je namreč zgodba o medsebojnem psihološkem mrcvarjenju zakoncev v tridesetih, dveh nekdanjih časopisnih novinarjev iz New Yorka, ki sta v recesiji in vsesplošnem sesutju založništva izgubila svoji službi. Ko Amy izgubi še skrbniški sklad, na katerega sta se po zaslugi njenih staršev vedno lahko naslanjala, sta se z možem Nickom prisiljena preseliti v majhno mestece v Misuriju tik ob reki Misisipi. Počasi, a vztrajno in nepovratno v njunem zakonu bledi vse, kar sta drug pri drugem nekoč ljubila ali vsaj spoštovala, in po nekaj pičlih mesecih je vsak njun romantičen obed in vsaka prijazna gesta samo še skupek neizrečenih zamer, jeze in očitkov.

Nikogar, ki je tak počasen razkroj razmerja že doživel na svoji koži, počasno stopnjevanje zagrenjenosti najbrž ne bo presenetilo - a pri Nicku in Amy ne vodi do ločitve. Amy namreč na jutro njune pete obletnice poroke preprosto - izgine. Vhodna vrata so odprta, pohištvo prevrnjeno in v kuhinji je, kot kmalu ugotovijo forenziki, nekdo po tleh brisal kri. Vedno je kriv mož, nas v takih primerih učijo ameriške nadaljevanke, in tudi tukaj ne mine dolgo, preden se lokalni policisti iz Nickovih zaveznikov spremenijo v njegove preganjalce.

Skrivnosti in laži
Pri vsem skupaj je fascinantno, kako daleč sta protagonista romana pripravljena iti v svojem vzajemnem čustvenem izsiljevanju in manipulacijah in v kako drastično različnih lučeh vsakega izmed njiju vidimo skozi oči partnerja ter prek lastnih besed (roman namreč besedo izmenično daje na eni strani Nicku, ki je naenkrat soočen z ženinim izginotjem, v sodih poglavjih pa Amyjinim dnevniškim zapiskom, ki segajo vse od trenutka, ko sta se prvič spoznala, pa do zadnjega tedna, preden je bila očitno umorjena). "V vsakem zakonu obstajajo majhne igrice, manipulacije, bitke za premoč in spori," je o svojem prikazovanju obeh protagonistov z dveh diametralno nasprotnih perspektiv v nekem intervjuju povedala Flynnova. "Jaz sem to samo pretirala - in to zelo."

Dlje ko bereš, težje je knjigo odložiti - in bolj ti je jasno, da ne Nick niti Amy nista ravno občudovanja vredna ali iskrena človeka (če bo film vsaj kolikor toliko zvest predlogi, si je težko predstavljati, da bodo dekleta ob - sicer menda zelo čednem - Nicku lahko ginevala tako, kot to počnejo ob Christianu Greyu iz 50 odtenkov sive). Nick je potuhnjen, ciničen odcvetel novinar, ki hodi na skrivaj v garažo prebirat svoje stare članke in ki nima težav z jemanjem denarja iz ženinega skrbniškega sklada; Amy je nečimrna bogataška razvajenka, ki skuje maščevanje machiavellijskih razsežnosti vsakič, ko ji kdo za pičico prekriža načrte ali stopi na žulj. Vsak izmed njiju se počuti kot tista trpeča polovica para, ki se ji dela krivica, in oba poskušata vzpostaviti ravnotežje z namernim odtegovanjem naklonjenosti. Skupaj tvorita eksplozivno kombinacijo: naj se ljubita ali sovražita, drug brez drugega ne moreta.

Sklepi, do katerih pridemo v prvi polovici romana, se kmalu izkažejo za posledico velikanskih, prebrisanih laži enega ali obeh naših pripovedovalcev; dlje ko se prebiješ, težje je verjeti (pol)resnicam in frustrirajočim razkritjem, ki se počasi lupijo na poti do jedra - resnice o tem, kaj se je v resnici zgodilo z Amy.

Vsak moški se hoče poročiti s "kul punco"
In prav Amy je morda celo bolj fascinantna od obeh protagonistov. V sekundi, ko na prvi pogled krhka lepotica razkrije svoje karte, je jasno, da je tradicionalni vlogi spolov popolnoma obrnila na glavo. Čeprav je Nick morda mislil, da je on prvi opazil in zapeljal njo, je to samo zato, ker mu je pustila, da je dobil ta vtis: omrežila ga je s svojo "vlogo", umetno skonstruiranim likom "kul punce", tistega izmuzljivega ideala vsakega moškega, ki v resnici sploh ne obstaja. Kar pa ne pomeni, da se vsak moški ne počuti upravičen do svoje "kul punce", take, ki "igra videoigre, pije pivo, obožuje trojčke in analni seks, se brez zavor baše s hamburgerji in hot dogi in obenem ohranja konfekcijsko številko 36". Po nekaj letih zakona, ko se Amy počasi otrese svoje kamuflaže "kul punce", se Nicku seveda počasi začne daniti, da ženske, s katero se je poročil, v resnici sploh ne pozna - na kar se odzove s klasično "moja tečna, dolgočasna žena me ne razume" držo.

Pisateljica po sili razmer
Roman - prek motivov recesijskega odpuščanja delavcev, zapiranja nakupovalnih centrov in vse pogostejšega pojavljanja postindustrijskih "mest duhov" - tematizira tudi vse globlje zasidrano nelagodje v družbi. "Preveva nas zelo primaren strah pred tem, kako bo svet na več različnih področjih videti čez deset let," je v nedavnem intervjuju za The Independent povedala Flynnova, za katero je Gone Girl že tretji roman. "Svetovno gospodarstvo se korenito spreminja in roman to pokaže na primeru enega propadajočega mesteca. Veliko ljudi se sprašuje, ali bodo čez deset let še imeli enako kakovost življenja."

Pri Nickovi in Amyjini poklicni zgodbi se je močno oprla na lastno izkušnjo: tudi sama je bila novinarka, ki je o televiziji pisala za Entertainment Weekly - vse dokler se po desetih letih ni lepega dne brez kakršnega koli svarila znašla na cesti. "Med odpovedjo in podpisom pogodbe za knjigo je bilo okoli štiri ali pet grozljivih mesecev, ko nisem vedela, kaj bom počela, če ne bom mogla pisati. Moja edina druga služba je bila v lokalu - in bila sem grozna natakarica."

Ne samo še ena "knjiga za na plažo"
Več kot solidno napisanega romana verjetno ne boste našli na naslednjem seznamu bookerjevih nominirancev (Flynnova je bila sicer v širšem izboru za britansko nagrado Women’s Prize for Fiction), je pa jasno, zakaj se glas o njem širi tako hitro. Gone Girl je inteligentno skonstruirana, do skrajnosti prignana srhljivka o tem, v kakšne psihološke igre smo se sposobni zaplesti v boju za premoč v razmerju, in ki nam mimogrede ponudi nekaj neprijetnih vpogledov v moško-ženske odnose. Neumno bi jo bilo odsloviti kot tipičen primer "chick lit" ali branja na plaži. "Preberite ta roman in ostanite samski," je pripomnil eden izmed recenzentov. Ali pa vsaj ob svojem najdražjem spite z enim očesom odprtim, dodajamo mi. (In preberite knjigo, ker prej ali slej jo bodo vsi.)