Knjiga se je končala z atraktivnim cliffhangerjem, ki je napovedoval ne le družinske, temveč tudi razredne konflikte. O novem priimku, drugi roman iz cikla, zdaj v celoti izpolni pričakovanja. Lilina malce preračunljiva poroka s premožnim Steffanom Carraccijem, uspešnim sinom umorjenega oderuha, se že v uvodnih stavkih izkaže za katastrofo; zave se, da tone v potrošniško povprečje, bije bitke na številnih družinskih frontah in vzdržuje sloves upornice. Elena, ki na začetku romana Liline dnevnike vrže v reko, sprva razmišlja o koncu šolanja, nato pa – po nekaj romantičnih razočaranjih – konča šolo in se vpiše na prestižno univerzo v Pisi, s čimer se prvič v življenju oddalji od peklenskega Neaplja, kjer se bo lahko začela ukvarjati z literaturo.

To so iztočnice romana, v katerem Elena in Lila, prijateljici, a tudi antagonistki ohranjata osrednji vlogi. Predvsem Lila je v svoji superiornosti – še posebej v odnosu do Lile – tako nenadomestljiva, da je enako "zgovorna" v poglavjih, kjer je prisotna, kot v tistih, kjer je odsotna. Ferrantejeva Elenine submisivnosti ne ilustrira le z vplivom, ki ga imajo na njeno pisateljsko kariero Lilini otroški spisi (pravi, da so "srce njenega prvega romana"), ali z občutkom poraženosti, ker ji je speljala najstniško simpatijo Nina, ampak z globoko vsajenim občutkom, da je Lila kljub pomanjkanju izobrazbe, zaprta v delikateso in obsojena na življenje v provincialnem Neaplju, v resnici "genialnejša" od nje. Ti dekleti se imata radi, a sta obenem strahovito ljubosumni, v permanentnem tekmovalnem odnosu.

In ker je Lila očitno dominanten lik, se tudi roman – tako se zdi – v času njene odsotnosti "izprazni." Povedano drugače, ko ni Lile, v romanu ni prave zgodbe. Čas študija v Pisi Ferrantejeva opiše v nekaj kratkih poglavjih, vsakdanjo puščobo Elena resignirano opiše s stavkom, da je "to v grobem vse, kar se ji je zgodilo v Pisi od leta 1963 do 1965". Ko je prisotna Lila in ko se je treba izboriti za svoje mesto, ponuja roman ognjemet čustvenih registrov, ker lepo ponazori osrednji del romana, nekaj sto strani dolg opis poletnih počitnic na Ischii, ki ga dekleti s kopico prijateljev, priložnostnih ljubimcev in družinskih članov preživljata pred Eleninim odhodom na univerzo. Avanture z Ischie se berejo kot Sun Cujeva Umetnost vojne, postavljena v dekliško okolje, prav tako kot Lilin vsakdan po vrnitvi v Neapelj, ki ga zaznamujejo "soglasja in nesoglasja, strategije, bitke, vojne ter zavezništva, težave z dobavitelji in strankami, umetnost goljufanja, zavzetost za kopičenje denarja v blagajni".

Neapelj je v romanu O novem priimku prikazan kot pekel, univerzitetna Pisa kot idila. Toda v idiličnem okolju ni ne čustev ne prave zgodbe, sugerira Ferrantejeva; še Elenin neapeljski dialekt nadomesti zborna italijanščina. Če je Genialna prijateljica prinašala portret obubožanega juga Italije pred gospodarskim bumom šestdesetih let, vsakdan zakoreninjenega patriarhata, romanskega nasilja in mačizma, je O novem priimku med drugim roman o vlogi jezika in okolja, ki definira človeka. Revščino, neizobraženost in ignoranco lokalne četrti Elena lahko premaga le z begom v izobraževalni sistem italijanskega severa, s čimer roman popiše večno vprašanje italijanskega okolja, ki obdeluje gospodarski in kulturni prepad med severom in jugom države. Elena na severu spiše prvi roman, toda poglavitni navdih je otroški spis "južnjaške" Lile, zato po diplomi za Eleno ni nobenega vprašanja, v katerem okolju se bo ustvarjalno lahko razvijala dalje.