Esad Babačič, pesnik z zavidljivo preteklostjo najrazličnejšega delovanja, ki mu je nudilo pretanjene pesniške skušnjave, član glasbene skupine Via ofenziva, ki se je iz pozabe izvila prav zahvaljujoč njemu, novinar in spremljevalec številnih športnih dogodkov, nagrajenec doma in na tujem, prav ta Esad Babačič je idejni potomec revolucionarnih in s tem lucidnih domislic, ki gredo rade v ponavljanje in s tem postajajo ljudske, a hkrati je to pesnik, ki svoje pesmi na način oglasnih sporočil prepleta s trpko vsakdanjostjo prekomernega onesnaževanja poezije s plehkostjo, h kateri se zatekajo ponudnice izdelkov krajšega roka trajanja.

Ena izmed mnogih takšnih pomenljivk v zbirki Odrezani od neba je trivrstičnica iz sklopa Golf: »Pametni / sodijo / sami sebi«. Športna in družabna igra, ki je zaznamovana s kratkimi udarci in traja več časa, kot ga potrebuje igralec, da prehodi v ta namen donegovano zemljišče, ta igra pesnika sooča z minljivostjo življenjskih nazorov in s tem tudi človečnostjo razčlovečenih osebkov, ki nabijajo v prazno, a se sklicujejo na približevanje luknji nekje pred obzornico.

Stalno relativiziranje realnega, ki določa pesnika, določa tudi enovrstičnica z naslovom Atom: »Odcepil se bom«. Ob takšnih pesnikovih izjavah je pomenljivo spraševanje o obsegu pesniške izreke kot take, saj je omejena na eno poved na stran knjige, ki ima absolutiziran format. Atom, osnovni gradnik snovi, in vrstica, osnovna gredica pesmi, sta v ambivalentni simbiozi.

Pesem, ki je domislica, zavzame površino strani, omejeno z robovi naslednje površine. Fraktalni prostor je prostorska mreža, kjer vzniknejo vrstice s kratkim smislom, a z dolgoročnim odzvenom. In ena takšnih je tudi enovrstičnica brez naslova na 56. strani: »Preveč ljudi piše knjige zato, da jih izda«.

Ker na tem mestu cepeta in hkrati trepeta samosmešenje, se je treba vprašati, mar ne bi založba v primeru takšnih pesniških oblik prešla na format žepnic. A ne gre za vprašanje potratnosti papirja, saj pesem na 53. strani zagotavlja: »Vsi se imajo pravico vrniti iz niča«. S sporočilnostjo tega navedka se je soočila tudi oblikovalka naslovnice Katarina Rožanc, ki je, tudi z mislijo na knjižni naslov, nanjo postavila stopinje v snegu, dvigajoče se k nebu, kar je seveda nateg razdalje, goljufija privida, izmik dolgovezenju.

Pesmi v zbirki Odrezani od neba so torej odrezave, kratkice, kot jih je nekoč poimenoval Ivan Volarič Feo, pesnik, ki je svoje vrstice izpisoval na kar najrazličnejše nosilce in nosilke sporočila. Za poudarek: povzdignjenosti v teh pesmih ni. In prav je tako, saj pesnik ni odgovoren za vrtoglavost nizajočih se pleonastičnih izpisov, podvrženih citatomaniji in sklicevanju na vso izpisano in neizpisano zgodovino govora ali pisav. Torej, v okosteneli maniri vseljudskega pesnikovanja se lahko izjavi: je pesniška vrstica ali pa je ni.