Naloge se je v okviru zbirke Delajmo Evropo pogumno lotil britanski zgodovinar Peter Burke. Najbrž si niti sami renesančni umetniki in humanistični misleci niso mislili, da so s svojim delom povzročili gibanje, o katerem še pol tisočletja kasneje ne bodo zapisali zadnje besede. In čeprav je mogoče prebirati vse več raziskav, ki proučujejo najrazličnejše vidike tega obdobja, se Burke hkrati dobro zaveda ironije, da postaja sinteza gibanja vse težja.

Prebujenje Evrope
Burke pred bralca postavlja zgodovino kulturnega gibanja, ki ga ob grobem poenostavljanju zamejuje s Petrarcovim delom in Descartesovim razmišljanjem. Pri orisu celovite predstavitve časa zgodnjega novega veka v zahodni Evropi si avtor zastavlja vprašanja, ki na na eni strani členijo, nato pa pod skupno lučjo ponovno osvetljujejo gibanje kot celoto, ki ga ne moremo, ne da bi bili ob tem skrajno krivični in nedosledni, umestiti v en sam model nekih začrtanih značilnosti.

Renesansa velja za inovativno gibanje, pa vendar ne smemo mimo pogleda v preteklost, natančneje do antike, od koder so črpali in ponovno oživaljali klasična izročila. In prav prek teh Burke osvetljuje posamezne podrobnosti gibanja, ki je sčasoma zajelo vse veje umetnosti in nenazadnje tudi sam način življenja.

Zgodovina ni črno-bela
Že sami sodobniki so renesančno in humanistično misel postavljali v središče in nad vse ostalo, zlasti nad "nazadnjaško" srednjeveško razmišljanje in umetnost, in podobno mesto je renesansa ohranila vse do današnjih obravnav. Burke pa renesanso "razsredišči" in kulturo zahodne Evrope predstavi zgolj kot eno od kultur, ki "sobiva in součinkuje s sosednjimi kulturami, zlasti bizantinsko in muslimansko".

Hkrati pa se avtor v skladu z rdečo nitjo celotne zbirke posveča Evropi kot celoti. S svojim delom torej presega pomanjkanje študij, ki bi zajele renesančno gibanje v vsej Evropi, to pa nenazadnje obravnava tudi skozi pretok besedil, podob in ljudi. Kot poudarja, je bilo širjenje klasičnega sloga zunaj meja Italije "skupno evropsko podjetje kulturne izmenjave".

Sistematičen pristop
Burke tako ni izpustil niti središč niti obrobja, s pomočjo opisa, analize in pripovedi pa osvetljuje zgodnjo (čas ponovnega odkritja), visoko (čas tekmovanja) in pozno (čas različnosti) renesanso in nato nadaljuje vse do udomačenja in percepcije renesanse po samem obdobju renesanse. Znotraj posameznih razmejitev se tako dotika posameznih vej umetnosti kot so likovno ustvarjanje, književnost in glasba, pa tudi vprašanja posameznih renesančnih žarišč kot so Firence ter kasneje Rim in severnoitalijanska mesta, poglablja pa se tudi v različne soodvisnosti, kot je na primer odnos med humanizmom in cesarstvom. Avtor razmišlja tudi o tem, kakšna je bila recepcija renesančne misli tudi drugod po Evropi, torej zunaj Italije, kjer je to inovativno razmišljanje naletelo na odpor.

Maja Kač