Andreja Peklar se je tako poglobila v zgodbo za izdelkom, ki ga so ga ustvarile roke mojstrov halštatske kulture. Ljudje, ki so živeli v prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem, so za seboj pustili situlo, ki ponazarja jezdece, konje, figure mož in zadovoljnih žena, nenavadne živali ter številne druge podobe, ki se jih je avtorica odločila približati tako najmlajšim kot tudi tistim nekoliko starejšim ljubiteljem knjig.
Pravljica o naših davnih prednikih se prične z opisom ljudstva, ki je živelo v neverjetni blaginji, saj je v njihovi deželi raslo bujno cvetje, sladko sadje in mogočna drevesa. Ljudje so bili nasmejani, prišel pa je čas, ko se je vse to brezskrbno življenje končalo, saj so se vsako jutro znova zbudili bolj žalostni. To žalost je povzročal Zlatorogi jelen, ki se je potepal po njihovi deželi, jim teptal žito, razdiral gnezda ptic in uničeval, kar se je le dalo.
Nekega dne je deset modrih mož je odločilo, da izberejo med ljudstvom junaka, ki bo odšel iskat jelena. Odločitev je potrdil tudi vladar in tako se je junak s spremstvom korenjakov odpravil na pot. V tem času pa so začeli umetniki izdelovati posodo, poimenovano situlo, s katero so nameravali počastiti junaka, ki mu bo uspelo premagati jelena.
V gozd se je na skrivaj podal tudi fant z rdečo kapico, ki je po treh dneh in treh nočeh hoje končno našel jelena. In čeprav ga je sprva nameraval ustreliti z lokom, mu je to preprečila jelenova lepota, ki ga je na vso moč prevzela. Fant je jelena povprašal, zakaj počne vse te stvari in ga opozoril, da vendar tudi zanj sije sonce, pojejo ptice in rasejo cvetice. Izvedel je, da je jelen škodo povzročal zaradi maščevanja, ker so mu lovci vzeli družino.
Proti jutri je jelen spoznal, da ima fant prav in da je dežela last vseh. Tako je fanta pozval, naj odloži lok, sam pa bo pozabil na maščevanje. In tako se je tudi zgodilo. V mestu, kamor so ptice ponesle novico o dogodkih v gozdu, je bilo že vse pripravljeno na fantov in Zlatorogov prihod. Tako se zgodba zaključi z rajanjem ob zlati situli, razlog za kaj takega pa je več kot zadosten, saj so tako zaznamovali dan, ko so lovci za vedno odložili loke.
Pri podajanju zgodbe, ob kateri se na nekoliko drugačen način seznanimo z izdelkom, ki ne priča le o umetnosti in obrti, ampak tudi o življenju ljudstva, ki je v omenjenem času bivalo na tem ozemlju, je avtorica sledila načinu pripovedovanja zgodbe, kot ga je na situli izbral halštatski človek. Tako je tudi Fant z rdečo kapico podan v obliki friza, na katerem so nanizane številne podobe, ki s pomočjo napisa pojasnjujejo zgodbo. Tudi pri samih ilustracijah izhaja avtorica iz podob, ki jih sicer najdemo na sami situli, svojim upodobitvam pa doda zadostno barvitost in pravljično vzdušje, da se bralec še lažje in intenzivneje poglobi v življenje prednikov.
"Vedno so se mi zdeli tako skrivnostni v nekakšnem vseobsegajočem zadovoljstvu, kot da je bilo njihovo življenje tako polno obilja in mirtu, da je bil sleherni dan praznik. In ko sem sledila tej arkadijski povorki, sem našla fanta z rdečo kapico," je o figurah na vaški situli in o svojem delu zapisala Andreja Perklar.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje