Knjiga o Marcelu Proustu je v Franciji izšla leta 1973. Foto:
Knjiga o Marcelu Proustu je v Franciji izšla leta 1973. Foto:
Camille Pissaro: Boulevard Montmartre
Pissaro je eden od francoskih impresionistov, ki so slikali Pariz, v kakršnem je odraščal Proust. Foto: EPA

Da se pri 82 letih končno oglasi – že takoj po Proustovi smrti so začeli pritiskati nanjo, naj objavi spomine –, se je odločila zato, ker je imela dovolj "številnih neresnic in hudih laži", ki so se širile o pisatelju. Céleste sicer ni bila Proustova gospodinja v običajnem pomenu besede – nekatera gospodinjska dela so ji bila prihranjena, saj je Marcel Proust živel precej drugače kot drugi.



A že leta 1914 se je začela prva svetovna vojna in vse se je spremenilo. Odilona so vpoklicali v vojsko in Céleste se je preselila na Haussmannov bulvar, kjer je živel Proust. Ker sta ostala sama, je postala njegova gospodinja in zaupnica. Kmalu se je prilagodila dnevnemu ritmu pisatelja, ki je dan že zdavnaj zamenjal za noč – v posteljo je hodil zgodaj zjutraj ali dopoldan, "zajtrk" pa je zahteval okoli štirih, petih popoldan. Ali je sploh kdaj spal ali je ves čas pisal in premleval snov svojih romanov, ni vedela povedati niti Céleste. Vse, kar lahko potrdi, je, da je mižal in počival, je zapisala Albaretova.

Moja draga Céleste, kot ji je govoril pisatelj, je bila še vedno njegova kurirka – prenašala je pisma, opravljala "telefonade", kot sta jim rekla s Proustom, nakupovala in hodila po vseh mogočih opravkih namesto pisatelja. Doma ji kuhati skoraj ni bilo treba, saj je Marcel Proust živel le od kave z mlekom in rogljička, proti koncu pa je zahteval le še kavo. Skrbela je za stanovanje in predvsem za pisatelja, saj je uganila vsako njegovo željo – kdaj rabi še eno jopico, kdaj mu mora pogreti novo ogrevačo oziroma termofor ... Ponoči, ko je šel ven, je pospravljala njegovo sobo, mu pripravljala "skladovnice robcev in brisač" ...

Kakšen je bil po pripovedovanjih Albaretove Marcel Proust in kako je živel? Neverjeno prijazen, intiligenten in duhovit ter tudi trmast, muhast, občutljiv in nostalgičen – užival je v spominih na otroštvo, mater, družino in nekdanje ljubezni. Parižani so umirali od želje, da bi bili v njegovi družbi.

Ker je Proust bolehal za astmo, je ves čas poudarjal, da je njegovo življenje bitka s časom. Proust je živel le za svoje delo in ves čas govoril, da ne sme izgubljati časa, saj mu ga bo zagotovo zmanjkalo, še preden bo "napisal konec". Ven je v osmih letih, ko je bila z njim Céleste, hodil malo in še to le zato, da je dobil in raziskoval snov za svoje romane. Gibal se je v pariški visoki družbi, hodil v salone in na imenitne večerje. Kot ljubitelj umetnosti, je poznal tudi veliko umetnikov. "To je španski slikar, ki je začel slikati nekaj, čemur pravijo kubizem," naj bi Proust dejal Céleste o Pablu Picassu, s katerim so ga nekoč seznanili.

In o vsem, kar se mu je zgodilo, se je ponoči in zjutraj pogovarjal s Céleste, ki je v osmih letih s pisateljem spoznala njegov način življenja in ustvarjanja, pariške družabne kroge, lepotice, ki jih je občudoval in najožje prijatelje, v dolgih nočnih in jutranjih pogovorih pa tudi njegov pogled na svet, umetnost in življenje. Gospod Proust je umrl 18. novembra 1922 – Iskanje izgubljenega časa mu je uspelo napisati.

Spomine Céleste Albaret je zapisal in uredil Georges Belmont, v slovenščino pa je roman Gospod Proust prevedla Radojka Vrančič. Vrančičeva je tri desetletja prevajala v slovenščino Proustov opus in simbolično ga je sklenila ravno s prevodom spominov Albaretove. V dodatku je objavljena kratka kronologija pomembnih datumov v Proustovem življenju ter bibliografija prevodov njegovih del v slovenščino.

Gospod Proust je krasen roman za vse njegove oboževalce, opogumil pa bo morda tudi tiste, ki si še niso drznili spopasti z njegovimi romani. Spomini Céleste Albaret pa bralca odpeljejo tudi v Pariz, kakršnega že dolgo ni več.

Tina Tarter