Ko je leta 1978 izšel še dolgoprozni prvenec Cementni vrt (The Cement Garden), zdaj prvič tudi v slovenskem prevodu, je bil njegov status mračnega pisca tako rekoč zacementiran, predvsem zaradi pošastnega slikanja vsakodnevne dinamike "tipične angleške družine," ki pri McEwanu ne živi na idiličnem podeželju, temveč v slabo vzdrževani hiši na koncu zakotne ulice. Tam štirim otrokom, starim od šest do sedemnajst let, najprej umre oče, kmalu zatem pa še mama. Očeta pokopljejo v klasični maniri, ko gre še mama, pa se štirje nepolnoletni potomci odločijo – malo iz zmede, malo pa iz strahu, da jih bo socialna služba ločila in v rejo dodelila kdo ve kakšni (tradicionalni?) družini – pogreb organizirati po svoje, za zunanji svet pa živeti naprej, kot da se nič ni zgodilo. Kot poudari prvoosebni pripovedovalec, petnajstletni Jack, so se za dejanje odločili, "da bi družina ostala skupaj".

Družbeni kontekst Cementnega vrta je jasen, šlo je za implicitno kritiko slabih socialnih razmer, propadajoče javne infrastrukture in razsutega britanskega sistema, v katerem se je rojeval thatcherizem. V bolj distopični fikciji je ogledalo družbi tedaj nastavljal McEwanov rojak J. G. Ballard, čigar najboljši romani so bili v istem času bodisi alegorije vse bolj perverzne družbe (High Rise, 1975) bodisi portreti odtujenega, robinzonskega posameznika (Concrete Island, 1974), ki mora na kritični točki v kompleksu cestnega vozlišča preživeti sam.

Če je bil Ballardova inspiracija Daniel Defoe, je na McEwana najbrž vplival Goldingov Gospodar muh (1954). McEwanov prvenec na Betonski otok aludira zgolj z naslovom, čeprav je v njem mogoče prepoznati groteskne ballardovske poudarke, od incestnih razmerij do nekarakterističnega odnosa do mrtvih. V nasprotju z Ballardovo fascinacijo s "kulturo" slavnih, medijsko izpostavljenih in premožnih, je pri McEwanu odnos do mrtvih popolnoma intimen. In prav (družinska) intima je v Cementnem vrtu tako strašljiva in zgovorna, eksaktna in neposredna. Protagonist je petnajstletni Jacki, tipični pubertetnik, ki masturbira, se ne umiva in ne preoblači in vse okrog sebe spravlja ob živce. Jack že v uvodnem stavku, ki nehote prikliče Camusovega Tujca, z rahlim občutkom krivde, a kljub vsemu ravnodušno izjavi: "Nisem ubil svojega očeta, ampak vseeno se mi je kdaj zazdelo, da sem mu pomagal na poti v smrt."

Težko bi rekli, da je na stanje stvari (sploh pri Jacku) vpliva smrt staršev; družina tudi v času popolne sestave skorajda ne komunicira z zunanjim svetom, čeprav so posamično vsi za silo socializirani, saj obiskujejo šolo in hodijo v službo. "Zadnja hiša na zakotni ulici", kjer otroci živijo, je lepa ilustracija njihove nedostopnosti, in ko razmerje najstarejše hčerke s šest let starejšim ljubimcem postane problematično, se "tujca" na hitro znebijo, kar v kombinaciji s še enim družbeno nesprejemljivim dejanjem zacementira tragično in žalostno podobo otroškega kolektiva, produkta odtujene in brezdušne družbe.

Simon Popek