Britanski pisatelj, scenarist in dramatik je prejemnik številnih literarnih nagrad, vključno s prestižno nagrado booker, ki jo je dobil za roman Amsterdam (1998).

Kar nekaj njegovih del je dobilo tudi filmsko podobo, pohvale kritikov in širše javnosti je požel recimo film Pokora, posnet po njegovem istoimenskem romanu iz leta 2001.

McEwan se žanrsko loteva različnih področij, rad prepleta zgodovino s sedanjostjo, se poigrava z zgodovinskimi dejstvi v smislu ustvarjanja paralelnih realnosti, torej psevdozgodovinskih zgodb, ki za osnovo jemljejo resnične dogodke, vendar jim dodelijo alternativne izide. Poleg tega ga že vrsto let privlači znanost, zlasti potenciali, ki jih prinaša umetna inteligenca, inteligenca strojev, in pa delo angleškega matematika Alana Turinga, ki je eden od protagonistov in na neki način tudi gonilna sila (iz ozadja) romana Stroji kot jaz: stroji kot jaz in ljudje kot vi.

Že naslov jasno nakazuje področje, ki ga delo obravnava in McEwan se dosledno drži zastavljene poti, vendar jo slika nekoliko črno-belo. Stroji, replikanti so sposobni samoučenja in celo zavesti, ki se lahko prenese v naslednje, posodobljene različice, androidi so zvesti, predani lastnikom, vendar ne do stopnje, da bi lahko na primer sprocesirali laž, pretvarjanje ali prirejanje resnice, četudi to morda lahko rešuje življenja. McEwan knjigo uvede z verzom iz pesmi Rudyarda Kiplinga Skrivnost strojev: "A prosim, pomnite, po kakšnih zakonitostih živimo. Nismo ustvarjeni, da bi dojeli laž ..." Ljudje smo seveda vse prej kot bitja, ki so predana zapovedanim pravilom in resnici, zapisani v pravne akte. Manipuliramo, potvarjamo, sicer ne vedno iz zlih razlogov, lahko tudi zato, da rešujemo tiste, ki jih ljubimo. Tu McEwan vendarle dopušča nekaj prostora za razmislek o tem, kaj je moralno in kaj ne, in se oddalji od bipolarne slike: 'brezmadežni' replikanti (s stališča znanosti) in 'omadeževani' ljudje.

McEwanova zgodba je postavljena v Anglijo osemdesetih let prejšnjega stoletja, v čas falklandske vojne, ki jo Združeno kraljestvo, po McEwanovo, izgubi. Politika je pomemben dejavnik v romanu. Glavni protagonist Charlie, nekdanji pravnik, ki po tem ko ga odpustijo, išče zaslužek s priložnostnimi deli, in študentka Miranda, v katero se Charlie zaljubi, se pogosto pogovarjata o političnem položaju, ki ni rožnat; v Londonu so protesti proti vojaškemu posredovanju, proti umiranju mladih britanskih vojakov, tudi na Downing Streetu vlada nemir, Združeno kraljestvo se umika iz Evropske unije. Charlie, ki je po pokojni materi podedoval kar precejšnjo vsoto denarja, si omisli svojega replikanta Adama, ki so ga zasnovali v laboratoriju v romanu še kako živega velikega matematika Alana Turinga – za javnost je na voljo 25 replikantov: 13 Adamov in 12 Ev. Miranda in Charlie sta soseda in Miranda mu pomaga pri nastavitvah replikantove osebnosti. Ob tem McEwan seveda odpira vprašanja etike in dometa, ki ga ima umetna inteligenca. Charlie razmišlja o ljudeh in strojih, prepoznava šibkosti človeka in prednosti umetne inteligence, ki bo, kot pravi, presegla človeka. "Le kdo nas bo potem še potreboval," se sprašuje in v nadaljevanju razlaga: "Človeška bitja so moralno nepopolna – nedosledna, čustveno labilna, nagnjena k vnaprejšnjim sodbam in napačnim razlagam, pogosto iz sebičnih razlogov." Strojno inteligenco pa vidi kot strpno, odprtega duha, rahločutno (Adam za Mirando, v katero se zaljubi, recimo piše haikuje), imuno na spletke, zlobo in predsodke. Charlie poveličuje Turinga in McEwan mu nameni srečanje z genijem, ki prav tako verjame, da imajo stroji superiorno inteligenco in celo zavest.

Med Charliejem, Mirando in Adamom se vzpostavi nekakšen ljubezenski trikotnik, ki na dan povleče tudi temno liso Mirandine preteklosti, zaradi katere se življenje trojice močno pretrese; Adam pokaže razsežnosti svoje (nastavljene) osebnosti, ki pa je sposobna samostojne nadgradnje na podlagi pridobljenih izkušenj. Charlie se iz ljubezni do Mirande, zdaj bodoče žene, odloči za potezo, ki po mnenju Alana Turinga, s katerim se protagonist ob koncu romana vnovič sreča, pomeni uničenje življenja. Uničenje strojnega uma in zavesti, četudi verjetno ni permanentno, je za Turinga zločin, zato do Charlieja ne more gojiti ničesar drugega kot prezir. Charlie je kljub obetu potencialno lepega družinskega življenja na koncu precej uničen, osramočen in na tej točki pisatelj roman tudi konča.

Ian McEwan je nedvomno želel v romanu preplesti kar nekaj ključnih vprašanj današnjega časa, a zdi se, da se je kar nekaj njegovih misli ravno zaradi kompleksnosti vsakega od njih ustavilo bolj na površju. Ostali so nastavki, ki pa nas gotovo silijo k razmisleku in odpirajo pomembna moralna, politična in družbena vprašanja. McEwan je v intervjujih ob izidu knjige večkrat omenil film Iztrebljevalec režiserja Ridleyja Scotta, ki odzvanja tudi v McEwanovem najnovejšem romanu. V filmu replikant Roy, preden umre, pove, da bodo vsi njegovi spomini izgubljeni za vedno, kot solze v dežju. McEwan pa replikantom vendarle nameni prijaznejšo usodo, možnost obnove, nadgradnje in ohranitve zavesti.

Omenimo še prevod Ane Barič Moder, ki si vsekakor zasluži pohvalo.

Iz oddaje S knjižnega trga.