Ne, Roberta ni mogla rešiti pred njegovimi uničujočimi duševnimi stanji, brezupom, melanholijo in boleznimi. Toda bila je predana žena, njegovo osišče, njegova stalnica.

Škotsko pisateljico Janice Galloway, pri nas znano po izjemnem romanu Dihati moraš, to je vsa skrivnost, je Clara Schumann dolgo zaposlovala. "Vedno znova se je pojavljala v mojem življenju v različnih kombinacijah," preberemo v spremni besedi Tine Mahkota k romanu Clara. Na dobrih petsto straneh je v navdihnjenem literarnem zamahu opisala njeno življenjsko in ustvarjalno pot do prelomnega trenutka, ko je pri sedemintridesetih letih s sedmimi otroki postala vdova. Pisnega gradiva, dnevnikov, pisem in druge dokumentacije zakoncev Schumann ni malo, že pred časom je v Nemčiji izšla kritična izdaja njegovih dnevnikov od leta 1827 do leta 1854, desetletje pa literarni teoretiki obdelujejo tudi obsežen zalogaj pisem, ki sta jih pošiljala drug drugemu, sorodnikom in prijateljem. Najslavnejši nemški glasbeni par naj bi jih zapustil kar deset tisoč.

Janice Galloway se je pisanja lotila studiozno, vsaka stran njene romaneskne biografije priča, da je zajemala pri (iz)virih umetničinega življenja in dela. V občudovanja vredni kompoziciji realnost in fikcija preigravata druga drugo. Pripoved uvaja impresivna uvertura v Clarino zgodbo: opisi dogodkov in ljudi so poznavalski, avtorica sugestivno opisuje konkretne situacije in pogovore, tankovestno ustvarja s čustvi nabite trenutke in podoživlja miselna stanja svojih junakov. Vrstijo se prepričljive slike družinskega življenja in koncertnih soarej. Janice Galloway je tam, sredi dogajanja, natančna prisluškovalka durovskim in molovskim lestvicam Clarinih dni.

Clarin oče Friedrich Wieck je, tako kot Mozartov, že v zgodnjem otroštvu prepoznal hčerin talent in se nato povsem posvetil njeni glasbeni izobrazbi in karieri. Njeno pot in razvoj je začrtal do najmanjših podrobnosti, izbiral nastope, jo kot devetletno deklico vodil na naporne turneje, prepričan, da sodi med največje glasbene izvajalce. Clara je bila v resnici izjemna, v marsičem najboljša. Navdušila je Goetheja, prepričala Chopina, Paganinija, Liszta, se srečevala z vsemi pomembnimi glasbeniki svojega časa in umetniško zorela. Prijateljevala je z Mendelssohnom, pozneje z Brahmsom, predvsem pa predano ljubila devet let starejšega Roberta Schumanna, ki mu je bil njen oče dolgo veliko več kot le učitelj. Kljub temu ga za zeta ni hotel.

"Rekel je ne.
Ne takoj. Vendar popolnoma. Da ne bi bilo nobenega nesporazuma. Clara je že oddana, je rekel. Umetnosti je oddana. Schumann bi jo samo onesrečil, ne namenoma, pa vendarle docela. Schumann ima premalo denarja, preveč nagnjenja do šampanjca in cigar. Ali ni očetova dolžnost, da varuje hčer pred pomanjkanjem in trpljenjem? Poleg tega njen talent, njena publika. Hčere ni vzgojil do te stopnje, da bi igrala kot mehanična lutka samo za kliko moževih prijateljev, za aplavz peščice. Povrh vsega pa si noben pravi umetnik – Schumann se ima za umetnika, ali ni tako? – ne bi želel za predmet svoje ljubezni pozabljenja, ki bi nedvomno sledilo njuni poroki. Schumann ne bi smel pozabiti veličine njenega slovesa, njenega trdnega, težko priborjenega ugleda; življenjskega standarda, ki ga je upravičena pričakovati, in ker nima bogastva –
no! Šepetali bi, da je Schumann Claro Wieck poročil samo zaradi njenega denarja, kar bi obema naložilo neznosno breme."

Ker oče zveze ni sprejel, se je Clara znašla v primežu očeta in izbranca. Moška sta jo vlekla vsaksebi: oče je zahteval, da uspe, Schumann, da se uspehu odpove. Oče ne popusti, izsiljuje, grozi. Trikotnik oče, hči, izbranec - poslušnost hčere je njena dolžnost in ljubezen predmet odpovedi, tak je družbeni fenomen. Clara ve, kaj je hvaležnost: "Da je ni nikoli in nikdar dovolj." Tudi o krivdi takrat ve vse. A o odpovedi kljub temu ne razmišlja.

V obdobju, ko je še sledila očetu in prepričevala Schumanna, naj počaka, se je mojstrila v vztrajnosti, predanosti, nepopustljivosti in doslednosti do sebe. Zaznamovana je bila z glasbo, kakor je bila zaznamovana z ljubeznijo. Eno. To je veljalo tudi za Schumanna. Bila sta zasvojena drug z drugim in z glasbo, toda v tej zasvojenosti sta razen v redkih intimnih trenutkih stala na različnih bregovih, vsak v svoji vlogi. Številni menijo, da je šlo za naporen in nezdrav odnos (to v enem izmed intervjujev omenja tudi pisateljica), obtožujejo Claro, toda pisma in sporočila, ki sta si jih pošiljala, pričajo o brezpogojni navezanosti. Drug drugemu sta bila gnetivo, ona njemu tudi ustvarjalna pomočnica, čeprav ju je pogosto ločeval deroči tok Schumannovih obsesij. Močna, ko je bil on nemočen, z leti vse bolj vajena pozabljati nase in na bremena, ki jih ji je nalagalo skupno življenje. "Zdelo se je, da ljubezen pomeni samozatajevanje: Najvišjo Dolžnost. In če je bilo res tako, kar je tudi bilo, nihče ne bo rekel, da je Clari Schumann spodletelo," pravita v knjigi Clara in Janice Galloway.

Kakšna je bila resnična Clara? Ne vemo, toda v pripovedi Janice Galloway je vznemirljivo prisotna in pristna. Z romanom o Clari je Gallowayeva postavila nov standard, kako napisati literarno biografijo.

Lučka Jenčič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).