... V dneh po tistem jih je sledilo 73. Ko sem danes po fejsbuku bral zapise o Slovencih, ki še vedno rinejo med ljudi, sem se počutil, kot da v treh tednih ne bi naredil nič," beremo nekje na začetku knjige Karantena. Rim. dopisnika RTV Slovenija Janka Petrovca iz Italije o javljanjih iz tistega, kar je slovenska stroka ob začetku epidemije novega koronavirusa imenovala naša prihodnost.

Ko smo na začetku leta v poročilih poslušali novice o novi nalezljivi bolezni, ki je izbruhnila na Kitajskem, si nismo mislili, da bo dosegla tudi nas; še posebej pa ne v takšnih razsežnostih in za tako dolgo. Tudi v knjigi, ki je kot logična posledica povsem spontano nastala iz sprotnih zapiskov, razmislekov, dnevniških zapisov oziroma statusov na družbenih omrežjih po tem, ko so bile prve okužbe v Italiji gradivo za vznemirljivo novinarsko zgodbo, a se je hitro izkazalo, da je bilo mišljenje, da gre za hipen pojav, zmotno, in da gre še kako zares. Številke so iz dneva v dan eksponentno rasle; za obolele in umrle je zmanjkovalo prostora, zdravstveni sistem je bil na kolenih, država v karanteni, v Sloveniji pa smo ob nekoliko milejših restriktivnih ukrepih ves čas upali, da se nam ne zgodi italijanski scenarij, in to nenehno glasno poudarjali. Prav zato prvih nekaj strani, na katerih še vlada negotovost o tem, kako se bo stvar razvila, beremo s priokusom tesnobe, saj že vemo, v kaj je nato prerasla, in zato občutimo stopnjevanje napetosti.

V zapisih iz prve roke izvemo, kako je življenje v živahni Italiji, ki ne more brez druženja, objemov in poljubov, dobesedno obstalo; kako so se ulice, na katerih sicer vlada vrvež in so polne turistov, nenadoma izpraznile; kako so se zaprli lokali, ki ne prodajajo dobrin, nujno potrebnih za preživetje, in si iz hiše lahko šel le po nujnih opravkih ali na rekreativen izhod, pa še to sam in ne predaleč od doma, hkrati pa v upanju, da naletiš na koga, s katerim v položaju, ki nas je tako združil kot osamil, lahko vsaj malo spregovoriš v želji po človeškem stiku.

Janko Petrovec domačno in hudomušno niza anekdote iz svojega doživljanja karantene, ki ga je v Italiji doletela prav v dneh, ko naj bi obiskal Slovenijo. Načrti za dejavno preživljanje časa v osami, štetje dni v njej, odštevanje do konca; kaj početi na njen zadnji dan in kaj potem. Čiščenje balkona zgoraj brez, tek po praznih ulicah okrog zaprtih parkov, izogibanje policijskim kontrolam, hrana na zalogo, koronski kilogrami. Prispevki za radio in televizijo, deljenje vtisov na Facebooku, odgovarjanje na nešteta vprašanja ljudi, ponudba za izid knjige; odločitev, da knjiga bo.

Sorodna novica Janko Petrovec: "Moja naloga je, da ves čas držim prst na pulzu Italije"

Ko je človek dalj časa sam, se je prisiljen soočiti z mislimi, občutji, spomini, ki jih sicer rad odlaga ali tlači, včasih pa kar sami od sebe privrejo na dan. Knjiga Karantena. Rim. nam tako ponudi tudi vzvraten pogled v avtorjevo bogato poročevalsko kariero, ki jo je žal zaznamovalo tudi poročanje o velikih tragedijah, h katerim zdaj po novem sodi tudi epidemija koronavirusa v Italiji. Zrušitev mostu v Genovi, potres v mestecu Amatrice, teroristični napad v Nici, bivanje na ladji Aquarius, ki iz morja rešuje prebežnike, so dogodki, ki se jim Janko Petrovec v tankočutno izpisanih refleksijah, podkrepljenih z ilustrativnim opisom žalostnih prizorov, ni mogel izogniti. A v poročevalskem novinarstvu štejejo zgodbe; informacije morajo biti sveže in hitro dostavljene, kar terja urnost, organiziranost in iznajdljivost. Retrospektiva odstira zahtevne strani poklica, ki mu je Janko Petrovec izjemno predan, pri tem pa ne skriva občutljivosti in krhkosti, ki privreta na dan ob poročanju o tako težkih temah. Mar mu je za človeško plat zgodb, v poročanju o njih pušča oseben pečat. V knjigi razmišlja tudi o drugih povsem življenjskih stvareh, navrže utrinke iz mladosti in podobno; iskrivo, iskreno, pronicljivo. Izolacija nam je dala misliti, pretresla je naš vrednostni sistem; spreminjali smo navade in se učili shajati sami.

Knjiga Karantena. Rim. je bila težko pričakovana, mediji so se nanjo odzvali z velikim zanimanjem, ljudje so jo lepo sprejeli in prvi ponatis je že v pripravi. Nezahtevno, razmeroma kratko branje, v katero je ujeto obdobje, ki nas je, upamo, kaj naučilo, je za avtorja spomin na poglavje v dopisniški karieri (o vsakem, pravi, bi lahko napisal knjigo), za nas pa tudi opomnik, da ničesar ne gre jemati za samoumevno.

Iz oddaje S knjižnega trga.